Po nekoliko ironičnih, a ne posebej neobičajnih obratih usode si je ob koncu srednjega veka sloves najbolj razvpitega vojskovodje na Slovenskem ustvaril tujec, ki je tod preživel le krajši čas. V dveh desetletjih pod celjskim praporom je češki najemnik Jan Vitovec prerasel v legendarni lik, s katerim se poleg plemenitih grofov oziroma knezov Celjskih samih utegne primerjati kvečjemu še Veronika Deseniška.

Vitovec je prihajal iz skromne viteške družine, verjetno iz okolice Zlina na Moravskem. S Celjskimi je prišel v stik sredi tridesetih let 15. stoletja, morda prek grofa Ulrika II. Celjskega, ki se je tedaj zadrževal na Češkem pri ostarelem cesarju Sigismundu Luksemburškem. V orožju se je najbrž preizkusil že v zadnjih letih husitskih vojn (1419–1434), ki so v srednji Evropi naznanile pravo vojaško revolucijo. Da bi se ubranili pred križarskimi invazijami, so češki heretiki razvili inovativen način bojevanja. Njihove disciplinirane formacije pehote, oborožene z orožjem na drogu, samost...