Dr. Lambert Ehrlich, rojen 18. 9. 1878 v Žabnicah, umorjen 26. 5. 1942 v Ljubljani.

Dr. Lambert Ehrlich je bil do svoje smrti predavatelj na teološki fakulteti v Ljubljani. Njegovo duhovniško delovanje se ni omejilo na predavanja. Zaradi duhovne globine in močne osebnosti se je okoli njega začela zbirati skupina študentov, poznejših stražarjev. Postal jim je duhovni oče in voditelj. Skupaj so se poglabljali v socialno, versko, svetovnonazorsko in narodnostno problematiko. Kot študentska skupina so se uveljavili v takratnem življenju ljubljanske univerze. Z jasnim zavzemanjem za krščansko življenje in z razkrivanjem zavajajočih postavk komunistične ideologije so postali trn v peti nasprotnikom. Komunisti so vedeli, da za tem delom stoji prof. Ehrlich. Umorili so ga prav zaradi njegovega vpliva, vsestranske razgledanosti in narodne zavednosti.

Dr. Lambert Ehrlich pred drugo svetovno vojno na Svetih Višarjah.

Sistematično je spremljal dogodke, povezane s komunizmom

Komunistom je v 30. letih 20. stoletja uspelo dokaj uspešno osvojiti srednješolsko in študentsko mladino in prevzeti položaj na ljubljanski univerzi. Ernest Tomec in Lambert Ehrlich sta zato izdelala program in smernice za duhovno obnovo mladine. Prvi kot gimnazijski profesor predvsem za dijake, drugi kot univerzitetni profesor za študente. Ehrlichovi stražarji so na podlagi krščanskega socialnega nauka razvili širok program narodnostne, socialne in gospodarske prenove Slovencev.

V 30. letih so se tudi v Sloveniji zaradi naraščajočega fašizma in komunizma stopnjevale nazorske napetosti. Ehrlich je s svojo izkušnjo s Koroške opozarjal na nevarnosti nacizma, nič manj pa na komunizem. Sistematično je spremljal dogodke, povezane s komunizmom, ter študiral njegovo teorijo in prakso. Ni mu bilo težko razumeti, da glavna nevarnost Slovencem preti prav s te strani. Že v gimnazijskih letih je začutil nevarnost liberalizma. Opazil je, da so narodno zavedni sošolci bolj kljubovali moralni pokvarjenosti, kakor oni, ki so bili brezbrižni do svojega naroda.

Leta 1992 je Rudolf Čuješ v Kanadi izdal zbornik z naslovom Dr. Lambert Ehrlich. Stražar naših svetinj. To je bila prva knjiga o Ehrlichu, v njej pa so naši izseljenci daleč od domovine zbrali gradivo ter spomine na velikega profesorja in narodnjaka.

Duhovnik, profesor, narodnjak

Duhovnik, profesor in mož svetniškega slovesa dr. Lambert Ehrlich se je rodil v številčni družini (10 otrok) 18. septembra 1878 v Žabnicah v Kanalski dolini, ob vznožju znane romarske poti na Svetih Višarjah. Kot nadarjeni sin premožnejših trgovcev se je dobro izobrazil. Starši so poskrbeli, da je poleg materinščine znal tudi jezik sosedov: Italijanov in Nemcev. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, gimnazijo v Celovcu. Po končani gimnaziji je stopil v semenišče.

Bogoslovne vede je študiral v Innsbrucku in Rimu. V duhovnika je bil posvečen leta 1902, naslednje leto je promoviral v doktorja teologije. Vse svoje študije je končal z odliko. Služboval je kot kaplan v Beljaku, kot stolni kaplan v Celovcu in bil od 1910 do 1918 profesor na tamkajšnjem bogoslovju. Zavzemal se je za pravice Slovencev na Koroškem, že leta 1913 je izdal knjigo Aus dem Wilajet Kärnten. Prav to ga je pripeljalo v komisijo, ki se je v Parizu leta 1919 trudila, da bi našla pravično rešitev za našo severno mejo po razpadu Avstro-ogrske monarhije. Žal mu to ni uspelo, saj je bila spletkarska cesarska diplomacija veliko spretnejša in izgubili smo južni del Koroške, čeprav je bil ta takrat večinoma še slovenski.

Po koncu mirovnih pogajanj je nadaljeval študij v Parizu in Oxfordu in doktoriral iz etnologije. Leta 1922 je postal redni profesor za primerjalno veroslovje na teološki fakulteti v Ljubljani. Napisal je več knjig in razprav, posvečenih običajem in teološkim vprašanjem avstralskih domorodcev in drugim etnološkim in teološkim vprašanjem.

Leta 2001 je bil v Rimu simpozij o dr. Lambertu Ehrlichu, prispevki so izšli v obsežnem zborniku leta 2002.

Idejni »spopad«

Zaradi njegovega vpliva na študente ga je škof dr. Gregorij Rožman leta 1931 imenoval za študentskega duhovnega pastirja. Prav delo z visokošolci ga je pripeljalo v živahne razprave za podobo univerze. Takrat je bilo politično študentsko življenje razpeto med komuniste, liberalce in različne skupine kristjanov, ki jih razpoznamo po njihovih glasilih: Križ na gori (križarje), Straža v viharju (stražarje) in Mi mladi borci (mladce). Nazorsko-politično življenje mladine je bilo v 30. letih zelo bogato in razgibano. Danes bi nanj morali gledati kot na vrednoto, če te pluralne razgibanosti ne bi neka skupina z okupacijo razbila s fizičnim uničenjem drugih oziroma drugače mislečih. Mnogi v Sloveniji še danes skušajo to usodno zadevo relativizirati s trditvijo, da je predvojni idejni »spopad« »neizogibno« vodil v »državljansko vojno«. To seveda ni res. Gre za poskus izenačevanja in relativiziranja krivde po zgledu spravnih gesel, za katere je bilo po letu 1990 značilno, da vzdržujejo obrazec »vsi enako krivi«. Ti »vsi enako krivi« naj bi se zato »spravili«, s čimer bi dosegli »mir« in se »zazrli v prihodnost«. To je pravzaprav nestrpni in totalitarni pogled, ki hoče obiti temeljne demokratične postulate, kot so pravna država ter civilizacijska načela o resnici in pravici. Nasilje so leta 1941 začeli izvajati komunisti ...

Umorjeni dr. Lambert Ehrlich na Streliški ulici v Ljubljani 26. maja 1942.

Lambert Ehrlich in Enciklopedija Slovenije

Profesor Ehrlich je bil tudi globok in plodovit znanstvenik in pisatelj ter vnet karitativni in misijonski delavec. V Enciklopediji Slovenije, ki je izšla leta 1989, so zapisali, da je kot protikomunist v »času okupacije odločno nasprotoval narodnoosvobodilnemu gibanju, zato je aprila 1942 izročil italijanskim vojaškim oblastem spomenico z analizo položaja ter s predlogi za uničenje partizanstva. VOS OF ga je zaradi delovanja v okviru bele garde usmrtila«. Te besede so popoln ponaredek zgodovine. Da je »odločno nasprotoval narodnoosvobodilnemu gibanju«, da je predlagal »uničenje partizanstva« in da ga je Vos ustrelila »zaradi delovanja v okviru bele garde«, so tipične laži iz takratnega komunističnega propagandnega besednjaka.

Spomenica, ki jo je v začetku aprila 1942 dr. Ehrlich poslal italijanskim zasedbenim oblastem v Ljubljani, je bila za tisti čas nadvse pogumno dejanje, saj je v njej Italijanom očital njihovo nasilje. V spomenici je natančno označil položaj Slovencev, ki so se znašli v primežu dveh okupatorjev in njunega nasilja na eni strani, na drugi pa nasilja komunistov oziroma partizanov. Besedna zveza, kot je bila »narodnoosvobodilno gibanje«, je bila tipično komunistično uzurpiranje besede naroden. Šlo je za komuniste, njim in njihovemu nasilju, ko je bil ta narod od okupatorja zelo ogrožen, je nasprotoval. Protinarodno so delovali komunisti, ne pa tisti, ki so jih ti leta 1942 sistematično in na grozljive načine množično ubijali.

Prav Ehrlichov primer jasno kaže, kako zločinski in protinaroden je bil slovenski komunizem. Ne le da si Ehrlichove spomenice niso upali v celoti objaviti (objavljena je bila šele leta 2002), saj bi današnje »neobremenjeno« branje pokazalo, da ni v njej nič tistega, kar so mu komunisti v svoji »literaturi« ves čas hoteli očitati, ampak so se ga bali celo, ko je bil že mrtev. Po vojni so namreč na Žalah izkopali njegove posmrtne ostanke in jih odpeljali neznano kam ... Komunističnemu barbarstvu ni bilo ne konca ne kraja.

Pogreb umorjenih dr. Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica, sprevod mimo Rotovža proti Stolnici.

Desetletja zamolčan

Šele 26. maja 1990 se je nekaj Slovencev (združenih ob Lipi sprave) sredi Ljubljane poklonilo v spomin na tega velikega Slovenca. Nekaj mesecev kasneje so na zid ob tedanji Ljudski kuhinji na Streliški ulici v Ljubljani, kjer je vosovec ustrelil dr. Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica, pritrdili lesen križ. Ob petdeseti obletnici umora so se združeni ob Lipi sprave spet poklonili v njegov spomin, na teološki fakulteti je bila žalna akademija, v ljubljanski stolnici pa mašna slovesnost. Križ so sredi 90. let »neznanci« uničili.

Leta 1992 je Rudolf Čuješ v Kanadi izdal zbornik z naslovom Dr. Lambert Ehrlich. Stražar naših svetinj, z drugim podnaslovom Gradivo za življenjepis (332 strani). To je bila prva knjiga o Ehrlichu, v njej pa so naši izseljenci daleč od domovine zbrali gradivo in spomine na velikega profesorja in narodnjaka. Ta knjiga je bila dobra podlaga za simpozij v Rimu leta 2001 in za obsežen zbornik o Ehrlichu, ki je izšel leta 2002.

Spominska slovesnost na Streliški ulici v Ljubljani, Stanislav Klep, Vera Trampuž in Zdenko Zavadlav, leta 1990.
FOTO: Ivo Žajdela

Nov nagrobni spomenik

15. julija 2000 je bilo na ljubljanskih Žalah slovesno bogoslužje z blagoslovitvijo novega nagrobnega spomenika na kraju, kjer sta bila leta 1942 pokopana dr. Lambert Ehrlich in Viktor Rojic. Mašo ter blagoslovitev nagrobnega spomenika je v navzočnosti večjega števila duhovnikov daroval ljubljanski pomožni škof Jože Kvas. Po maši sta v cerkvi na Žalah številne navzoče nagovorila Stane Štrbenk, tajnik Nove Slovenske zaveze, ki je organizirala postavitev nagrobnika, in Tomaž Holmar, 96-letni starosta slovenskih duhovnikov.

Ob novem nagrobniku so nastopili trije govorci, v imenu stražarjev Avgušin Kuk iz Kanade, v imenu Žabničanov prof. Martin Kranner in naslednik dr. Ehrlicha na teološki fakulteti dr. Janez Juhant. Prof. Kranner je podrobno govoril o svojem rojaku in dejal, da je na Svetih Višarjah po dr. Ehrlichu poimenovan slovenski dom. Poudaril je, da se moramo dr. Ehrlicha spominjati kot velikega moža, ker bo drugače tudi za nas veljalo, da narod, ki svojih mož ne časti, jih niti vreden ni.

Ko je pred dvema letoma (februarja 2000) umrl Ehrlichov morilec – »narodni heroj« – so Delo, Dnevnik in tudi drugo časopisje objavili lepe nekrologe v njegov spomin, o slovesnosti postavitve spominskega nagrobnika dr. Ehrlichu pa ti dnevniki niso poročali.

Prazni grob dr. Lamberta Ehrlicha leta 1990 na Žalah v Ljubljani (levo), takoj po izhodu iz 45-letne komunistične diktature. Komunisti so truplo po vojni izkopali, grob pa ni smel imeti znamenja, kaj šele napisa. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični umor enega najvidnejših Slovencev

Samo leta 1941 so komunisti, največ njihova Vos, ustrelili najmanj 55 Slovencev. V prvih mesecih leta 1942 so ubijanje svojih idejnih nasprotnikov še pospešili. 20. februarja so Vosovci ustrelili Avgusta Praprotnika, predsednika Zveze industrialcev in enega vodilnih liberalcev, 16. marca Franca Župca, študenta, člana Straže, ter Jaroslava Kiklja, predsednika študentske Katoliške akcije, oba člana OUL.

26. maja 1942 je vosovski atentator pričakal dr. Lamberta Ehrlicha v bližini Ljudske kuhinje na Streliški ulici pod gradom v Ljubljani, ko je ta šel od maše v Akademskem domu sv. Cirila na bližnjo teološko fakulteto, kjer je pre­daval. Po naključju ga je namesto Študenta Cirila Žebota tisto jutro spremljal študent Viktor Rojic. Oba sta bila po vosovskih strelih takoj mrtva.

Grob dr. Lamberta Ehrlicha na Žalah v Ljubljani. Šele 15. novembra 1997 je Nova Slovenska zaveza postavila nagrobnik z napisom. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični morilec v Enciklopediji Slovenije

Umor je izvršil Franc Stadler - Pepe (13. oktobra istega leta je Stadler, preoblečen v duhovnika, ustrelil še dr. Marka Natlačena, nekdanjega bana Dravske banovine). Stadler je bil tipični komunistični morilec. Po vojni so ga njegovi ideologi razglasili za »narodnega heroja«. Vse do smrti aprila 2000 je živel z visoko pokojnino in z mnogimi drugimi privilegiji sredi Ljubljane. Razvpita Enciklopedija Slovenije ga je počastila s samostojnim geslom in fotografijo. Ta, ki ga je umoril, Ehrlich, je nima. Naj se ve, kaj je Enciklopedija Slovenije in kdo danes »strokovno« obvladuje Slovenijo.

Stadlerja so na morilski akciji spremljali še trije vosovci, Kamilo Kratochwill - Mile, Sabina Mavsar - Breda (bodoča žena morilca Franca Stadlerja) in Džorže Frelih - Džuro. Kratochwill je o atentatu napisal poročilo, v arhivu pa ga je našla zgodovinarka Tamara Griesser Pečar in ga v okviru širšega prispevka o Ehrlichovem umoru objavila v zborniku o Ehrlichu, ki je izšel leta 2002.

Doprsni kip umorjenega velikega Slovenca dr. Lamberta Ehrlichu na Teološki fakulteti v Ljubljani, delo kiparja Draga Tršarja, je 31. maja 2002 blagoslovil takratni nadškof dr. Franc Rode. FOTO: Ivo Žajdela

Mile je »občudoval« morilca Stadlerja

Kratochwill je v poročilu zapisal, da mu je nekaj dni potem, ko je izvedel o načrtu, neka tov. Liza pokazala Ehrlicha na Streliški ulici in mu povedala, da tja hodi vsako jutro, ker mašuje stražarjem, ki se tam zbirajo, in jih vzgaja v duhu proti osvobodilnemu gibanju.

26. maja zjutraj, malo pred sedmo uro, sta prišla k njemu na dom Stadler in Sabina. Stadler si je nadel umetne brke in Kratochwillu pomagal, da se je maskiral. Okoli pol osme ure zjutraj so prispeli do Ljudske kuhinje, kjer so si izbrali prostor, primeren za svoj načrt, oziroma kot je zapisal Kratochwill, da izvršijo »smrtno obsodbo«. »Bil sem precej vznemirjen, čeprav tega nisem hotel pokazati, in občudoval sem Pepeta, ki je bil veder in nasmejan, kot bi šel na svoje običajno vsakdanje službeno mesto. To me je pomirilo in občudoval sem ga, ker sem v njeni videl lik pravega borca, neustrašnega komunista, kakršen sem hotel biti tudi jaz.«

Spominska plošča umorjenemu velikemu Slovencu dr. Lambertu Ehrlichu na Svetih Višarjah. FOTO: Ivo Žajdela

Morilec: »Zaslužena kazen«

Pred Ljudsko kuhinjo sta se Stadler in Kratochwill ločila od Sabine, ki je odšla proti otroški kliniki, da bi tam stražila. Na vogalu Strossmayerjeve ulice je v avtomobilu čakal Džuro. Postavila sta se na kraj, s katerega sta imela pregled nad Ljudsko kuhinjo.

Ko je ura na stolnici odbila osem, so iz hiše začeli prihajati ljudje. Čez nekaj minut sta iz hiše stopila dva moška. Kot je zapisal Kratochwill, sta se s Stadlerjem spogledala in brez besed vedela, kaj bo sledilo. Pospešila sta korake in nekaj metrov pred omenjenima je Stadler mirno rekel: »Zdaj.« Obrnila sta se in streljala iz pištol. Ehrlich je takoj padel, drugi, o katerem so bili takrat prepričani, da je Ciril Žebot, se je pognal proti Kratochwillu. »Še nikoli nisem bil tako miren kot tisti trenutek. Odskočil sem korak nazaj – ponoven strel, in tudi ta je prejel zasluženo kazen.«

Spomenik umorjenemu velikemu Slovencu dr. Lambertu Ehrlichu na Žalah v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Morilčev »ponos«

Morilca sta pohitela do taksija, v katerem sta sedela Džuro in prestrašeni taksist. Peljali so se mimo otroške bolnišnice, kjer so videli, kako odhaja Sabina. Na Št. Jakobovem trgu je Stadler izstopil in odšel v službo, v pisarno Poštne hranilnice, kot da se ni nič zgodilo. »Ko sem se vračal domov, sem v sebi občutil ponos, da sem sodeloval uspešno v akciji, ki je sovražnikom slovenskega ljudstva zadala težak udarec, kar je potrjevalo tudi pisanje v časopisih in okupatorjevo divjanje,« je akcijo komentiral Kratochwill. Isti dan so vosovci ustrelili še Iva Peršuha, visokega uradnika Vzajemne zavarovalnice. Čeprav so bili za nadaljnji tek dogodkov odločilni prejšnji vosovski atentati, sta ta dva, na Ehrlicha in Peršuha, streznila še zadnje dvomljivce.

Gornje Kratochwillovo poročilo nam pokaže, kako indoktrinirani so bili komunistični morilci. Ehrlich je bil zanje torej »sovražnik slovenskega ljudstva«. Komunisti so mislili, da z revolucijo spreminjajo zgodovino. Okoli 75.000 ubitih Slovencev – od tega je komunistična revolucija povzročila smrt neposredno ali posredno vsaj 50.000 ljudi – opustošena domovina, polstoletna udbovska diktatura z grobim teptanjem človekovih pravic in velik del Slovencev v prehodu v novo tisočletje je indoktriniran s sprevrženimi načeli in resnico. Res, za vse večne čase so se komunisti zapisali v slovensko zgodovino.

 Šele spomladi 1995 je slovenska javnost izvedela, kdo je bil vosovski morilec. V Slovencu je bil 5. aprila objavljen navedek iz pisma, ki ga je Edvard Kardelj 27. novembra 1942 poslal Francu Leskošku. V njem je zapisal: »Vos ima med drugim tudi predlog, da se odlikuje tudi Pepe /Franc Stadler/, ki je likvidiral Natlačena (on je tudi Ehrlicha).«

Letošnja spominska slovesnost ob obletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha, zbiranje na Streliški ulici, kraju umora, levo organizator dr. Janez Juhant. FOTO: Ivo Žajdela