Sam nase sem ponosen, kako lepo reklamo sem v prejšnjem prispevku naredil za latinščino. Čisto preprosta poved je služila za zgled, da pod Alpami skoraj ne moreš odpreti ust, ne da bi se spotaknil obnjo. Kljub temu je odnos mojih rojakinj in rojakov do nje spremljalo in ga spremlja veliko negodovanja.

Zelo dolgo sem nelagodje med Slovenci, ko je šlo za latinščino, pripisoval preprosto dejstvu, da gre za »mrtev jezik«, kar naj bi pri praktično usmerjenih ljudeh vzbujalo pomisleke. Toda danes mislim, da gre za nekaj globljega. Posebna slovenska istovetnost je tako močno naslonjena na slovenski jezik, da v javnem prostoru ne dopušča ob njem nobene konkurence. Najbolj me o tem prepričuje temeljitost, s katero je latinščina po letu 1964 izginila iz slovenskih cerkva. Danes zaman vohljamo celo za njenimi ostanki v živi rabi.

Prva latinska besedila

Seveda je latinski jezik na današnjem naselitvenem območju Slovencev že prej doživljal vzpone in padce. V marsi...