Ob evangeljskem odlomku o služabniku, ki mu je gospodar odpustil velik dolg, sam pa ni bil pripravljen odpustiti svojemu dolžniku, je spomnil na Jezusov odgovor Petru, ki je vprašal, kolikokrat naj odpusti bratu: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.«

Odpuščanje brez meje

Po papeževih besedah Jezus s tem pokaže, da krščansko odpuščanje nima določene meje. Jezus ga je učil in izpričal tudi na križu, ko je za svoje preganjalce molil: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Leon XIV. je poudaril, da sta dar in odpuščanje v temelju našega bivanja. Bog človeku vse podarja iz ljubezni, zato je zastonjskost, ki jo prejemamo, tudi najboljše pravilo za naše odnose z drugimi.

»Odpuščanje je nepogrešljivo in če ga ni, ne moremo živeti v miru,« je dejal papež. Brez njega se v srcih in med ljudmi kopičijo nesoglasja, obtožbe, zamere in maščevanje, ki uničujejo odnose, razdvajajo družine in lahko zanetijo celo vojne.

»Odpuščanje odnese oblake in nam omogoči, da ponovno vidimo sonce«

Papež je moč odpuščanja opisal s slikovito podobo: »Odpuščanje tako kot dober veter odnese tudi najbolj goste oblake in omogoči, da ponovno vidimo sonce.«

Pri tem je spomnil na apostola Petra, ki je po tem, ko je med Jezusovim trpljenjem zatajil svojega Učitelja, ob srečanju z vstalim Jezusom prejel novo priložnost. Jezus ga ni obremenjeval s preteklostjo, ampak ga je vprašal: »Ali me ljubiš?« in mu nato dejal: »Hodi za menoj!«

Prav v tem papež vidi moč ljubezni, ki zna odpustiti, pozabiti in zdraviti. Takšna ljubezen človeka ne vrača v preteklost, ampak mu omogoča nov začetek.

Ljubezen, ki premaga zamero

Ob koncu je Leon XIV. vernike povabil, naj prosijo Marijo, Mater usmiljenja, za moč, da bi znali odpustiti tudi takrat, ko je najtežje narediti prvi korak. Spodbudil jih je, naj širijo »vedro in zdravilno luč ljubezni, ki premaga strah in razoroži vsako zamero«.

Papeževo sporočilo je tako preprosto, a zahtevno: kdor je sam prejel Božje odpuščanje, je poklican, da ga podarja tudi drugim. Odpuščanje ne pomeni pozabiti bolečine, ampak dovoliti ljubezni, da nad njo pridobi zadnjo besedo.