Mladi Bogdan Mandić je imel samo eno željo: postati misijonar. V šestnajstem letu je Bogdan, po rodu Hrvat, vstopil v red bratov kapucinov beneške province ter si izbral redovniško ime Leopold. Bil je visok samo 135 cm, šepal je in jecljal ter se vse življenje boril s slabim zdravjem. Zaradi govorne napake ni mogel pridigati in mu ni bilo dovoljeno oditi v misijone. Po različnih nalogah v svoji domovini, pri nas in v Italiji so Leopolda poslali v Padovo za spovednika in duhovnega voditelja. Tam je preživel skoraj štirideset let življenja v majhni, neogrevani celici. Spovedoval je deset do štirinajst ur dnevno. Njegovo največje veselje je bilo Božje usmiljenje. »Svojim spovedancem nalagam le majhno pokoro – je nekoč dejal – kajti ves preostanek prevzamem nase«.

Pogosto je imel bolečine v trebuhu, zbolel je za revmatoidnim artritisom. Vsak dan je izročal samega sebe za obnovo edinosti med zahodno in vzhodno Cerkvijo. Med mašo ob njegovi razglasitvi za svetnika leta 1983 je blaženi Janez Pavel II. dejal: »Leopold je svojo ekumensko poklicanost živel na popolnoma skrit način.«

P. Leopold je umrl obdan s svojimi sobrati kapucini v trenutku, ko so prepevali zadnjo kitico molitve Pozdravljena kraljica: O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!

Dobri Oče, na priprošnjo sv. Leopolda mi pomagaj, da se bom vedno odpiral izviru tvojega usmiljenja v zakramentu sprave.