Lepo nam je bilo

»Veliko je dela, veliko se učim, prav pa mi pridejo tudi Janezovi nasveti, ko mi iz svoje izkušnje velikokrat odpre nov pogled, kaj naj naredim,« pove Mojca Sešlar, leto in pol starejša sestra murskosoboškega škofa Janeza Kozinca, kako jo tudi pri delu vodje oddelka za družbene dejavnosti na občini Sevnica povezana z bratom. Vero živi tudi v službi. »Zjutraj imam namesto kave 15 minut za dnevno Božjo besedo. Preberem jo in si kak stavek tudi zapišem, da me spremlja čez dan.« Otroška leta »Bili smo navadna družina. Ati je bil profesor matematike in fizike, mami pa ekonomistka. Mami je redno hodila k maši, ati pa je redno bral Sveto pismo, ki je bilo kar na mizi. Vera nama je bila nekaj samoumevnega. Dejansko smo rasli z vero in se o njej nismo niti pogovarjali,« se Mojca spominja otroških let v Celju. Kozinčevi so živeli v bloku in imeli manjše stanovanje. »Ko sva bila majhna, sva se šla atija in mami, postavila šotore, kuhinjo večkrat obrnila na glavo, igrala 'pink ponk' in nogomet.« Pri igri sta bila ustvarjalna in preživela skupaj veliko lepih uric. Prosti čas so lepo preživljali. Kot družina so šli za deset dni na morje, po navadi s teto Milico, očetovo sestro, med počitnicami in ob koncih tedna so se družili z bratranci. Zelo radi so hodili v hribe, velikokrat tudi plezali v gore, saj je bil ati navdušen alpinist. »Ati in mami sta nama bila lep zgled zakonskega življenja. Sta se tudi skregala, vedno pa sta bila skupaj – v dobrem in slabem.« Rasli smo z vero »Spomnim se, kako sva z bratom zvečer molila. Nisva imela na izbiro veliko prostora. Šla sva v kuhinjo, za ozadje dala intrumentalno glasbo, kdaj pa kdaj prižgala tudi svečko. Starša sta vedela, da je to najina molitev. Sedela sva vsak na svojem stolu, premišljevala in se pogovarjala z Bogom. Velikokrat smo molili rožni venec, v tej najini molitvi pa sva Bogu pripovedovala, se zahvaljevala, ga spraševala … Janez je kmalu začel pisati, jaz pa kasneje, še posebej, ko je bil že v bogoslovju in nas je vse navdušil za branje Svetega pisma.« Tudi na birmo sta se pripravljala in šla skupaj. »Še zdaj se spomnim, kako lepo je bilo na duhovnih vajah v Logarski dolini.« Božič in veliko noč so praznovali v domačem krogu. Za sveti večer so na večerjo vedno povabili sosedo, ki je bila sama, skupaj molili, peli, blagoslovili dom in šli k polnočnici. Na velikonočno jutro pa so šli že ob pol šestih k vstajenjski maši in procesiji pri sv. Danielu. Mojci ostaja v spominu, kako slovesno je bilo. Sledil je velikonočni zajtrk. »Vedno pa smo se obdarovali. Midva atija in mami, onadva naju. Lepo je bilo tudi, ko sva izbirala darilo, imela različne poglede in jih usklajevala. Bilo nam je lepo!« Obdobje odraščanja Mojca in Janez sta se dejavno vključila v župnijsko življenje. »Pri mladinskem verouku je bilo zelo lepo, bilo nas je veliko, z nami je bil opat Kolšek. Mladi smo se tudi čez teden dobili v župnijski kapeli, skupaj molili in se pogovarjali o življenjskih vprašanjih.« Mojca je vpisala študij ekonomije, Janez pa študij analizne kemije v Ljubljani in v času študija sta živela v Šiški. Janez v Frančiškovem študentskem domu, Mojca pa pri sestrah frančiškankah Brezmadežnega spočetja. Tako sta tudi v času študija ostajala povezana. Janez je nadaljeval z doktorskim študijem. »Pred njim je bila znanstvena kariera na področju analizne kemije, zato me je poleti kmalu po očetovi smrti presenetil, ko mi je povedal, da se je odločil za pot duhovništva. Prodal je stanovanje, avto, se odpovedal karieri in šel v bogoslovje, zares pustil vse in šel za Njim. To je bilo zame očitno znamenje, da je to Božji klic. Začel je študirati teologijo v Mariboru in večkrat prišel domov. Nama z mami je z navdušenjem razlagal Sveto pismo. Ko sva videli, s kakšnim žarom je razlagal Besedo, sva si z mami rekli: 'Dajmo še mi!'« Čas drug za drugega Mojca je bila v času Janezove odločitve že nekaj let poročena z Andrejem in imela že dva otroka. Spoznala ga je v pevskem zboru Emanuel. Po letu in pol skupne hoje sta se poročila. Podarjeni so jima štirje otroci: Martin, Tomaž, Ivana in Neža. »Z Andrejem živiva lepo zakonsko življenje. Živiva krščanske vrednote, predvsem z zgledom, manj z besedami, pomembno pa se nama zdi, da si vzamemo čas drug za drugega, se znamo veseliti sedanjega trenutka in najti čas za Boga. Andrej skrbi za duhovno življenje in nas vztrajno spodbuja k molitvi. Še vedno se zberemo pri skupni večerni molitvi (kdor je doma), čeprav je med najmlajšo in najstarejšim 15 let razlike. Spominjamo se vseh, ki molitev res potrebujejo, in lepo mi je, da molimo drug za drugega. Včasih sem tudi razočarana, bistveno pa je, da se še vedno zahvaljujem za svoje otroke in da z njimi ohranjam stik. Andrej je veliko bolj potrpežljiv, vztrajen in je pri ohranjanju odnosa bolj uspešen kot jaz, jaz pa se vedno znova učim sprejemanja.« Lepo tudi v času bolezni »Lepo nam je bilo tudi v času bolezni, ki nam je dala zelo veliko. V prvih letih študija je mami zbolela za rakom in se potem še 18 let borila z boleznijo, atija pa je v pol leta rak na pljučih izpil, čeprav nikoli ni kadil, tako je maja 2006 umrl. Z Janezom sva se v tem obdobju še bolj povezala.« Leta 2008 se je mama preselila k Mojci v Sevnico in pri njej živela do smrti. Mojca je z družino zanjo lepo skrbela. Spominja se, kako pogumno je mama prenašala bolezen: »Nič ni jamrala, spodbujala je tudi druge. Vedela je, kje so bolniki, ki so se poslavljali, ko je bila na terapijah, in poklicala tudi duhovnike, če je bilo treba. Ko je prestopila prag večnosti, smo bili ob njej.« Z možem Andrejem želita otrokom posredovati, kaj je pomembno v življenju in da se vseskozi pripravljamo na prehod v večnost. Živa ostaja izkušnja ob umiranju mame, ko je Mojca prosila: »Dragi Bog, če mi boš mamo vzel, te pa samo nekaj prosim: Pokaži mi, da je v nebesih in da je srečna. Ne vem, na kakšen način, samo pokaži mi.« In ji je pokazal, ko je bila pogrebna maša dejansko vstajenjska maša.

Lepo nam je bilo

Lepo nam je bilo

Otroška leta

Umetniški ples 3.000 dronov nad Sv. Petrom

Prihajam k tebi

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.