V Evropi živijo štiri vrste pravih jastrebov. Beloglavi je najštevilčnejši (približno 35.000 gnezdečih parov) in najbolj družaben. Prehranjuje se v skupini. Tudi gnezdi v velikih kolonijah, ki lahko štejejo več kot sto parov. Naseljuje dele severne Afrike, južno Evropo, Malo Azijo, Kavkaz in jugozahod Azije.

Med Alpami in Kvarnerjem

Beloglavi jastreb v Sloveniji ne gnezdi, vendar zahodni del države redno preletava. K nam zahajajo osebki iz bližnjih gnezdišč v Italiji in na Hrvaškem. Pred štiridesetimi leti so ob jezeru Cornino, ki leži 30 kilometrov severozahodno od Vidma na meji med Furlansko nižino in Alpami, zagnali projekt načrtnega varstva in vnovične naselitve beloglavega jastreba. V tem času se jim je posrečilo ustaviti upadanje populacije teh velikih ptic v vzhodnih Alpah in na severnem Jadranu. Ob krmišču proučujejo njihove prehranjevalne navade, gibanje in gnezdenje. Pozimi se ob jezeru zadržuje približno 250 ptic, poleti, ko se jim pridružijo številni mladi osebki, pa od 300 do 400.

Beloglavi jastreb je najštevilčnejši in najbolj družaben.

Beloglavi jastrebi so bili nekoč razširjeni v velikem delu Hrvaške, danes pa gnezdijo le še na otokih Krk, Cres, Prvić in Plavnik. Na Cresu so njihova gnezda skrita na težko dostopnih pečinah tik nad morjem, kar je edinstveno, saj drugod gnezdijo predvsem v odročnih gorskih predelih. V naselju Beli na severu Cresa deluje Center za obiskovalce in okrevališče beloglavih jastrebov. Tam okrevajo onemogli odrasli osebki in poškodovani mladiči, ki med poskusnimi leti končajo v morju. Kvarnerska populacija beloglavih jastrebov, ki šteje danes okrog 120 ptic, je stoletja živela v tesni povezavi s tamkajšnjimi prebivalci in njihovim tradicionalnim načinom kmetovanja. Na otokih je bila močno razširjena ovčereja. Jastrebi so se hranili s poginulimi ovcami. Ko teh ni bilo več, so ostali brez pomembnega vira hrane.

Moč in nemoč

Beloglavi jastreb je ena največjih ptic v Evropi. Čez razprta krila meri skoraj tri metre. Tehta od šest do deset kilogramov. Njegovo glavo in vrat porašča kratko puhasto perje, kar je zelo praktično, da si ga med hranjenjem ne umaže. Velik kljun je odličen za trganje mesa in drobovine. Kremplji so manj ostri kot pri orlu, saj nikoli ne lovi živih živali in tudi mladičem ne nosi plena s kremplji. Jastrebi so neutrudni smetarji. Mrhovino odstranijo, še preden bi se lahko v njej namnožili prenašalci nalezljivih bolezni. V želodcu imajo zelo močno kislino, ki uniči večino bakterij, tudi povzročitelje tako nevarnih bolezni, kot je vranični prisad (antraks). Niso pa odporni na strupe v vabah za lisice, volkove in šakale. Ogrožajo jih tudi lopatice vetrnic na grebenih, kjer najraje jadrajo.

Letalec brez meja

Beloglavi jastreb veliko površino kril s pridom izkorišča za jadranje. V višave se dvigne ob pomoči vzgornjika ob prisojnih pobočjih gora. Zračni tokovi ga lahko nosijo ure in ure nad dolinami in grebeni, medtem ko z budnim pogledom preiskuje pokrajino, ne da bi pri tem porabil veliko energije. Ko opazi mrhovino, pokrči krila in se požene proti tlom. Njegov nenadni spust hitro opazijo drugi jastrebi, ki mu sledijo, četudi so daleč stran.

Zračni tokovi ga lahko nosijo ure in ure, medtem ko z budnim pogledom preiskuje pokrajino, ne da bi pri tem porabil veliko energije.

Velikost gnezdečih kolonij je odvisna od količine hrane in števila primernih gnezditvenih mest. Gnezdo, spleteno iz vej ter obloženo z listjem in travo, leži na skalni polici ali v votlini. Svatovski ples se odvija decembra, pari pa ostanejo skupaj vse življenje. Januarja ali v začetku februarja znese samica eno jajce. Pri valjenju, ki traja skoraj dva meseca, se izmenjavata oba starša. Potem s skupnimi močmi še štiri mesece skrbita za mladiča ter ga učita letenja in samostojnega iskanja hrane. Konec poletja se mladiči osamosvojijo in odletijo na daljši potep. Ptice, izvaljene na Cresu, so opazili v Španiji, Afriki, v avstrijskih Alpah in celo na Švedskem. Ko jastrebi pri štirih ali petih letih dosežejo spolno zrelost, se vrnejo v kolonije, kjer so se izvalili in si poiščejo življenjskega sopotnika. V naravi živijo od 20 do 30 let, v ujetništvu pa tudi več kot 40 let.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (05/2026).