Minulo leto bo v slovenski zgodovini ostalo zapisano kot leto, ko je politika odkrito stopila na stran smrti. Ne kot nujno zlo, ne kot tragična izjema, temveč kot program, kot znak naprednosti in razumnosti. A še bolj zaskrbljujoče kot sama politika je dejstvo, da ji je velik del naroda sledil brez moralnega odpora.

Zakaj Slovenci ne vidimo več luči? Zakaj nas ne vodi upanje, temveč nenehna temna negativnost? Zakaj ne sledimo razumu, modrosti in pravičnosti, temveč vedno znova izbiramo poti, ki vodijo v izginjanje?

Odgovor je neprijeten, a jasen: izgubili smo zaupanje v življenje.

V tem letu sta javni prostor zaznamovali dve temi. Prva je bila agresivna kampanja za splav kot evropsko vrednoto, ki jo je poosebljala Nika Kovač s podporo levih političnih strank in ideološkega aparata. Splav ni bil več predstavljen kot tragična izjema, temveč kot moralna dolžnost moderne družbe. Kdor je govoril o življenju, je bil razglašen za nevarnega, nerazumnega, celo sovražnega.

Druga tema je bil refe...