Nedeljo po Jezusovem krstu nas Cerkev povabi, da še ostanemo ob Jordanu. Tam, kjer se je slišal Očetov glas »Ta je moj ljubljeni Sin« in kjer je Duh obstal nad Jezusom, zdaj spregovori še človeški glas Janeza Krstnika. Njegovo pričevanje ni razlaga in ni teologija. Je prepoznanje. To, kar izreče, preseneti: »Glejte, Božje Jagnje.«

Zakaj jagnje? Od kod ta podoba? Zakaj Janez, ko vidi Jezusa, ne reče: glejte kralja, preroka, leva iz Judovega rodu? Lev je simbol moči, oblasti, zmagoslavja. Svet bi takšno podobo razumel. Pa vendar je v Raz-
odetju lev omenjen le bežno, jagnje pa znova in znova. Na prestolu ne sedi lev, ampak Jagnje. Zakaj torej ta podoba?

Janez si tega naziva ne izmisli. Spomni se najstarejšega vprašanja Svetega pisma. Ko je sin Izak vprašal očeta: »Kje je jagnje?«, je Abraham odgovoril: »Bog si bo preskrbel jagnje.« Od tistega trenutka Izrael čaka. Jagnje spremlja zgodovino odrešenja: v daritvah, v pashi, v prerokbah. Vedno znova se preliva kri za odpuščanje grehov, a greh...