V okviru praznovanj zavodskega zavetnika sv. Stanislava Kostke in ob 30. obletnici delovanja Radia Ognjišče je v Kregarjevem in Meršolovem atriju na ogled likovna razstava Katarine Silan (roj. Bartolj) in Jožeta Bartolja z naslovom Portreti: V dialogu. Naslov je večplasten in ga lahko razumemo v dobesednem pomenu, saj sta za razstavo svoja dela postavila v dialog dva likovnika, oče in hči, vsak v svoji prepoznavni likovni govorici: Katarina Silan v papirnih sgraffitih, Jože Bartolj v barviti slikarski potezi. Poleg tega portretna tematika razstave odpira vprašanje dialoga med ustvarjalcem in portretirancem, med človekom in njegovo upodobitvijo, s čimer naglaša temeljna eksistencialna vprašanja o človeku ter njegovem odnosu do sebe in d(D)rugega.

Portreti hčere in očeta v dialogu. FOTO: Maks Bartolj

Razstavo so odprli v ponedeljek, 11. novembra. Akademik prof. dr. Milček Komelj je v poglobljeni predstavitvi del Jožeta Bartolja in Katarine Silan izpostavil ne le likovne značilnosti, ampak tudi sporočilnost, pomen in vlogo portreta v kontekstu sodobne likovne ustvarjalnosti. Med drugim je povedal: »Slikarja Jožeta Bartolja največ Slovencev pozna po žametnem glasu z radia Ognjišče. Očitno skrbno izbrani sodelavci tega popularnega radia, ki letos proslavlja tridesetletnico in meče v naš razdvojeni čas posebno blagodejno luč, niso samo voditelji oddaj, marveč so v svoji vsestranskosti ustvarjalne in krščanstvu zavezane osebnosti.

Z leve: akademik dr. Milček Komelj, mag. Bernarda Stenovec in avtorja razstave. FOTO: Maks Bartolj

Jože Bartolj se je že med študijem dejavno usmeril na slikarstvo. Tudi pri likovnem snovanju se je osredotočil na medčloveški dialog, na upodabljanje ustvarjalnih osebnosti, ki so mu s svojim poslanstvom blizu, in osebnosti, ki so mu blizu iz krščanskega biblijskega izročila; pri tem mu na izviren način po svoje, povsem drugače in samostojno, sledi tudi likovno nadarjena hči Katarina Silan.

FOTO: Maks Bartolj

Bartolj svoje obraze obdaja predvsem s slikovito abstraktnimi prelivajočimi se lisami ali geometrizirano naplastenim pisanim barvnim tkivom, torej s prijemi ploskovnega abstraktnega modernističnega slikarstva, kakršno je k nam po vojni vpeljal Stane Kregar, pa tudi s curljanjem barv, t. i. drippingom, kot da bi hotel slike iztrgati iz monotone tradicije; a ob tem, ko se likovno najbolj razživi okrog samih obrazov, ostaja predvsem zvest njihovi malone fotografsko realistični verodostojnost. Njegovi portretiranci, s svojim resničnostnim videzom plastično definirani v brezčasnosti ujetega trenutka, tako prodirajo v oči gledalca skozi nemirno likovno dogajanje, ki jih obdaja in poživlja z znamenji časa, s katerimi se je okrog njih spreminjalo tudi slikarstvo.

Razstava portretov Katarine Silan in Jožeta Bartolja v Kregarjevem in Meršolovem atriju Zavoda sv. Stanislava. FOTO: Maks Bartolj

Kako je avtor v osnovi vezan na prepričljivo konkretnost realno otipljivih obličij, nakazujejo tudi njegove upodobitve svetopisemskih osebnosti, ki so se mu lahko porodile le iz osebnih predstav, vendar so tudi njegovi svetopisemski starci – preroki ali filozofi in strogi varuhi, kakršen je njegov resnobni sveti Jožef – s svojimi dostojanstvenimi obličji in slovesnimi gestami ob vsej tipizaciji prav tako konkretni kot siceršnji portreti.

FOTO: Maks Bartolj

Ob takih očetovih delih se na razstavi predstavlja njegova hči Katarina Silan, ki razumljivo izhaja iz druge, mlajše generacije, a je prav tako usmerjena v upodabljanje obličij, ki jim enako pripisuje vzvišen pomen, kakršnega utelešata njena trpeča Stabat Mater ali kak Modrec, ali vanje vnaša alegorični pridih, kakršen sije iz njene Gospodične Jeseni. Njen likovni prijem, ki je v rjavo zamolkli barvni monotonosti enovitejši in v svoji tonski usklajenosti docela monoliten, prevaja silhuete njenih monumentalnih obličij skozi perspektivo fotografsko izostrenega pogleda ali pogleda elektronskih medijev, saj se jim obrisi po istih mehanskih zakonitostih mehko prelivajo ali se prostorsko plastijo s pomočjo posebne tehnike, ki jo označuje kot vrezanko. Pri tem se avtorica opira na specifične prijeme naplastenih, iz papirja izrezanih mehko zaokroženih obrisov, ki se z veliko prefinjenostjo reliefno sestavljajo v ploskovne nanose in hkrati usmerjajo v zlasti globinsko naravnane prostorske učinke. Ponekod je z vehementno gesto in dodanim atributom, kakršen je dolgokljuna ptica, dodala obličju simbol njegovega notranjega stanja ali morda grozečih okoliščin ali mor.

Sicer pa ostaja ne glede na povsem različno tehniko in način gledanja, med katerim hčerki očetov čopič nadomešča skalpelno rezilo, v jedru zanimanja obeh ustvarjalcev dominantna človeška podoba, tako ali drugače prepoznaven in poveličan človek. Dvogovor z upodobljenci obeh slikarjev se na tej razstavi, pomenljivo naslovljeni Portreti: V dialogu, s soočenjem očeta in hčerke spreminja tudi v praznično obetaven družinski ustvarjalni dialog.«

Dogodek sta glasbeno obogatila Valentin Bartolj, flavta, in pianistka Vlasta Doležal Rus. Razstava je na ogled v Kregarjevem in Meršolovem atriju do 2. januarja 2025. 

Dogodek sta glasbeno obogatila Valentin Bartolj, flavta, in pianistka Vlasta Doležal Rus. FOTO: Maks Bartolj

Katarina Silan, rojena Bartolj (1996), se je po uspešno zaključeni maturi na Škofijski klasični gimnaziji vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, na Oddelek za restavratorstvo in konservatorstvo, kjer je leta 2022 zaključila študij z magisterijem. Ob študiju je vseskozi likovno ustvarjala na področju male plastike in v papirju.

 Udeležence odprtja razstave Portreti: V dialogu je pozdravil direktor Zavoda sv. Stanislava dr. Anton Česen. FOTO: Maks Bartolj

Papir je po njenem mnenju zelo zanimiv medij. Po eni strani krhek, s katerim se dnevno srečujemo in mu večinoma ne pripisujemo velikega umetniškega potenciala, po drugi pa pravimo, da skoraj vse prenese in omogoča veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Avtorico zanima, kako lahko ohrani vtis dveh dimenzij lista papirja, a ga hkrati oblikuje tako, da predstavlja povsem plastično formo. Poleg izjemne preciznosti, ki jo zahteva izrezovanje zelo majhnih, filigranskih detajlov s skalpelom, avtorica ustvarja tudi zanimiv dvogovor med barvnimi listi. V zadnjem času ustvarja predvsem »papirne sgraffite«, ki nastajajo tako, da je motiv oblikovan iz več slojev, ki si sledijo in skupaj ustvarjajo celostno podobo.

 Udeležence odprtja razstave Portreti: V dialogu je nagovorila vodja Kregarjeve galerije mag. Bernarda Stenovec. FOTO: Maks Bartolj

Jože Bartolj (1969) se je po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo vpisal na likovni oddelek Pedagoške fakultete v Ljubljani, kjer je leta 1997 diplomiral iz slikarstva pri prof. Zdenku Huzjanu na temo Križev pot kot likovni organizem. Že od začetkov se kot slikar posveča predvsem sakralni umetnosti, pri čemer so prvine njegovega sloga zraščene s tradicijo najstarejših vplivov krščanskega umetniškega izročila. Sprva so bili njegovi najpogostejši motivi križev pot, apostoli, svetniki, sveti starci, pozneje pa se je usmeril tudi v potrete, ki nosijo globlje, duhovno sporočilo. Pri ustvarjanju ga najbolj zanima odnos med barvo, potezo in ostalimi likovnimi zakonitostmi glede občutenja trpljenja, bolečine, zmagoslavja, poveličanja …

Razstava portretov očeta in hčere v likovnem dialogu je pritegnila veliko zanimanja. FOTO: Maks Bartolj

Ves čas tudi redno razstavlja. Imel je že okoli 40 samostojnih in več skupinskih razstav. Stalne postavitve njegovih del visijo v Domu Matere Terezije v Ilirski Bistrici, kjer je na ogled dobršen del njegovega sakralnega opusa, na Radiu Ognjišče v Ljubljani in v ljubljanskem bogoslovnem semenišču.

Od leta 1994 je zaposlen na Radiu Ognjišče kot radijski voditelj in urednik za kulturo. Pripravil je veliko oddaj s pomembnimi osebnostmi s področja kulture in umetnosti na Slovenskem. Leta 2014 je za izstopajoče novinarske dosežke prejel nagrado Boruta Meška.