Marijana Cope je bila še otrok, ko je njena družina zapustila rodno Nemčijo in v iskanju boljšega življenja prečkala ocean. Naselili so se v kraju Utica v Združenih državah Amerike, kjer jih ni pričakalo udobje, temveč trdo delo in vsakodnevni boj za preživetje. Nova dežela je obljubljala priložnosti, a jih ni podarjala sama od sebe. Marijana je že zelo zgodaj razumela, kaj pomeni odgovornost, odpovedovanje in zvestoba družini. Po končani osnovni šoli se ni mogla posvetiti sanjam ali nadaljnjemu šolanju, temveč je stopila na pot dela, da bi pomagala preživljati svoje domače. Prav v tej skriti zvestobi vsakdanjim dolžnostim se je v njenem srcu tiho, a vztrajno oblikovala globoka želja, da bi nekoč vse svoje življenje podarila Bogu.

Sprejemala zavrnjene bolnike

Pri štiriindvajsetih letih se ji je ta želja končno uresničila. Vstopila je v red sester sv. Frančiška in v redovniškem življenju našla prostor, kjer sta se njena notranja gorečnost in izjemna sposobnost organiziranja lahko polno ...