Foto: BLAŽ WEINDORFER / SPORTIDA

Božič 2017 je bil sončen, popoln dan, vendar se je za Jerebicove iz Lipovec v Prekmurju v hipu spremenil v grozo. Ela, drugorojenka v družini štirih otrok, je med jahanjem padla in se močno poškodovala. Obležala je nezavestna. »To so trenutki, ko se ti kot staršu vdirajo tla pod nogami, ko si želiš, da bi se zbudil iz morečih sanj, ko bi si želel premakniti čas nazaj ali naprej, pa ne gre,« pripovedujeta ati Simon in mami Nataša.

Trinajstletno Elo so odpeljali na urgenco v Mursko Soboto, zatem pa v bolnišnico v Maribor. Simon je takrat dejal Nataši: »Draga žena, verjameva v ozdravljenje, dokler je še zadnja pikica upanja.« Prvi izidi so bili opogumljajoči, a že prvi večer je zdravnik v povedal, da je stanje »zelo zelo resno«. Operacija, ki naj bi bila kratka in preprosta, je trajala veliko dlje od predvidenih petnajst minut. Oteklina na možganih je bila večja, kot so pričakovali.

Ela je bila priklopljena na aparate, tudi za dihanje. Negotovost se je stopnjevala in dosegla vrh 2. januarja. Zdravnica jima je tistega dne dejala, da je najverjetneje konec. Dodala je, da se je v njeni 27-letni karieri med mnogimi pacienti s podobnimi primeri spet postavila na noge ena deklica. »To se je zdelo kot slaba tolažba. Edino, kar nama je takrat hodilo po glavi, je, da to ne more biti res,« pripovedujeta Simon in Nataša. Takrat sta otrokom, 15-letni Gaji, 11-letnemu Marku in 7-letnemu Vidu, prvič povedala, da se lahko zgodi, da bodo izgubili sestrico.

»Ne vem, od kod je to vzel najmlajši Vid, rekel je: 'Primimo se za roke in molimo',« pripoveduje Simon. Molitvi Elinih bratov in sestre ter Simonovega očeta, ki je okoli sebe zbiral molivce, so se pridružili še drugi. »V takšni situaciji začutiš, da je premalo, če sam moliš …« pove Nataša. Na štefanovo, dan po nesreči, je Simon prosil duhovnika, naj pri maši prosi za Elino zdravje. Odtlej se je v priprošnji za Elo združevala celotna beltinska župnija in širše, sprožila se je »nezaustavljiva verižna reakcija«. Prijatelj je Simonu napisal sporočilo: »Nikoli nisem molil, ura je pol dveh zjutraj, kadim, gledam luno in molim.«

Jerebičevi so v tej hudi preizkušnji izkusili moč molitve in sočutja. Zgodbo si v celoti lahko preberete v novi tiskani Družini.