Ob godovih so dobili knjigo, v upanju, da jo bodo nekoč že prebrali. Da bi dobili darilo »kar tako«, to pa ne. Zaradi tega so me gledališki kolegi na kakem daljšem ali »eksotičnem« gostovanju, ko so nabavljali vseh sort kič za svoje potomce (večinoma edinčke), začudeni spraševali, ali ne maram svojih otrok ali sem samo gorenjsko škrt.

Prav tako je bil naš dimnik nedostopen za Božička in vrata trdno zaprta pred Dedkom Mrazom. Strinjam se, nadvse grozna starša sva (bila). Drugače je bilo s sv. Miklavžem. Ne le, da je sveti mož običajno že vnaprej pisno odgovoril na njihova pisma, kar se je včasih razvilo v duhovito dopisovanje, temveč je uslišal čisto sleherno željo, ki so jo mala nedolžna srčeca hrepeneče zapisala. In bi si človek mislil, da bodo tu skušali nadoknaditi obdaritveno sušo, ki so je bili deležni od svojih roditeljev, pa ni bilo tako. V željah so bili skromni. Ali so vsaj mislili, da so, ko se seveda niso zavedali ne cene ne časa in ne truda, ki ga je Miklavž sk...