Ob ljubkih ilustracijah je bilo med drugim objavljenih tudi mnogo zgodbic, ugank in tudi tako prisrčnih pesmic, kot je ta:

Jezušček na slamici

pri nebeški mamici v jaselcah leži.

Trop pastirčkov blaženih,

srčec še brazmadeženih,

pa pred njim kleči.

Joj, kako se klanjajo,

kot da sladko sanjajo,

gledajo vse to.

Detetu obraz žari,

da se hlevček ves blešči,

kot samo zlato.«

Prepoved izražanja s slovensko besedo je šla tako daleč, da celo mlekarice, ki so iz zaledja nosile mleko v Trst, niso smele na vlaku govoriti s sprevodnikom slovensko, pa čeprav sta bila oba Slovenca.

Virgil je glede Jaselc zapisal:

»Na šolskem skrbništvu v Trstu so rekli, da ta list sproti podira, kar italijanska šola zida. In niso dali miru, dokler ga Mussolini ni zatrl. Težavno...