»Zdaj, ko ne hodim več po vlažnem kamenju, bom živela sto let.«

Sto let ni dočakala, visoko starost pa.

Z obnovo je nadaljeval tudi pred župniščem. In to z vrtnimi gredicami kot s sadnim vrtom in okrasnim grmičevjem.

Ko je pri enem od kmetov naročil, naj mu iz ljubljanske drevesnice pripelje tri košate smreke, ga je ta začudeno pogledal:

»Kaj pa vam bodo tu na kraških tleh – smreke? Smreke pri nas zaradi pomanjkanja dežja ne uspevajo.«

Virgil pa mu je odvrnil:

»Vse si povedal že kar sam. Smreke na Krasu res zaradi poletne vročine oziroma suše ne uspevajo, a poskrbel bom, da bodo posajene globoko v zemljo, občasno pa jih bom tudi zalival, tako kot jih na Gorenjskem zaliva ljubi bogec s svojimi nevihtami.«

»In čemu vse to?«

»Da bom imel na Krasu – gorenjsko senco!«

Glede gorenjske sence so imeli pozneje še veliko smeha, še posebno, ker je pod smreke...