Ko so partizani zagledali poln voz dobrin, na njem pa smejočega se Muho, so ga pogledali precej boljše volje, kot če bi pripeljal samo Ščeka ali pa bi Virgil prišel sam. Vprašali so ga: »Kaj pa tale far dela s teboj? Imaš pomočnika za razkladanje?«

»Tako nekako. Pa tudi pot je bila dolga in sva lahko spotoma zmolila kar vse tri dele rožnega venca.« »O, Muha, ti si pa res za hece!« so ga potrepljali po ramah, potem pa so robo razložili, obema dali še za pod zob, Virgila pa, ne da bi ga zaslišali, spustili domov. To je bila res pametna poteza Lokavcev, pa tudi korajžna od Muhe. Virgilu pa se je vloga osvobodilne fronte še bolj razjasnila. Črno na belem je zapisal: »OF je kakor velik voz z vprežnimi konji. Voznik vabi: 'Vsi Slovenci, pridite na naš voz, mladi in stari, verni in neverni!' Voznik – partija – pa ima vajeti in bič.«

Tako se je Virgil ob koncu druge svetovne vojne znova znašel v nemilosti oblastnikov. Tokrat domačih. Bilo mu je povsem nedojemljivo, a ven...