Vedno boš zapisan sredi našega srca. Eno je vrhovna oblast, drugo pa smo svečeniki, navadni duhovniki. Prepričan sem, da bodo tvoje prošnje, ki si jih poslal vse do papeža, prej ali slej uslišane. Krivice se morajo popraviti.«

»Zdaj je že vseeno,« mu je Virgil mirno odvrnil. »Vsem, ki so mi storili kaj slabega, sem že zdavnaj odpustil. Krščanski človek zna odpuščati. V življenju sem doživel veliko lepega, večkrat pa sem šel tudi sam čez rob. In za te grehe je bilo treba plačati ceno. A do slabih ljudi ne gojim nobene zamere. Celo do fašistov ne. Bili so pač zavedeni. Bog jim pomagaj!«

Tako je tudi dr. Nežič odšel iz Lokve pomirjen, ob smrti pa je Virgila zaradi tega lepega spravnega obiska pohvalil celo ljubljanski škof Anton Vovk. Tržaškemu škofu Santinu duhovniki glede Ščeka niso upali oporekati, skoraj vsi pa so čutili, da je Virgilu naredil življenjsko krivico. Žal smo vsi, tudi škofje, samo ljudje.

Kadar zaradi slabosti ni obležal v postelji, se je...