Po božiču se je v Ignacijevem domu duhovnosti na štiridnevnih ignacijanskih duhovnih vajah v tišini zbrala lepa skupina ljudi. Odgovorili so na klic Svetega Duha, da se ustavijo in odkrivajo, na kakšen način so lahko s troedinim Bogom, da bo v večji meri uresničil svoje odrešenjsko in zveličavno poslanstvo v njih in po njih v svetu, v katerem živijo in delujejo. Že naslov jih je nagovarjal k temu: »Troedini Bog je z menoj in v meni. Kje sem pa jaz?« Spoznavali so, kako želi biti z njimi v dihanju, hoji, hrani, v medsebojnih odnosih, v molitvi in preizkušnjah …, če mu le odprejo vrata srca, ko trka. Začutili so, kako jim prihaja naproti, jih išče, kliče, vabi, spodbuja, tolaži, se jim podarja, jim služi … Zaželeli so ga prepoznati skritega v obrazih ljudi, s katerimi živijo in delajo. Tu so se napajali z zastonjsko ljubeznijo, z njeno blagodejno nežnostjo in toploto. Znova so odkrili, kako je življenje lepo.