Naš misijonar Pedro Opeka vidi še eno korist, ki je v današnjem času odtujevanja še kako potrebna: Ljudsko petje povezuje ljudi in jim daje veselje v srcu in duši in se čutijo bolj povezane kot ena Božja družina. Naj torej tudi ljudsko petje postane zveneča metafizika.

Razmišljam, kako to uresničiti! Mnogi si prizadevajo za ohranitev narodne pesmi, posebej pa za cerkvene pesmi – to našo bogato dediščino. Gre za zvrst in zgovorni del naše identitete. Revija Cerkveni glasbenik je imela in še vedno ima nalogo, da nadaljuje poslanstvo prednikov, da uči in ohranja in vzgaja vedno nove učitelje, da se ne bi prekinilo, temveč nadaljevalo, kar lahko ohranja vero v narodu in ga povezuje.

Mnogi si prizadevajo za ohranitev narodne pesmi, posebej pa za cerkvene pesmi.

Starejši se spominjamo, da smo Slovenci po izročilu vedno radi peli: matere ob zibelkah, pastirji na paši, kosci na senožetih, žanjice pri žetvi, vinogradniki ob trgatvi; pesem se je slišala na vasi,
v gostilni, ob bedenju pri rajnih; peli so celo fantje, ko so odhajali na vojsko: Na vasi fantje pojejo,/ od doma se poslavljajo,/ na vojsko pojdejo. V šoli pa smo za sprostitev zapeli Izidor ovčice pase, Prišla bo pomlad … Ni čudno, ko o tem premišljam, da se spomnim, da prav iz takega občutja pride na misel Kje so tiste stezice ali pa Oj mladost ti moja … Na misel mi prihaja, kako je bil Slomšek pozoren na lepoto bogoslužja. Pri vizitacijah je bil posebej pozoren na petje in glasbo v cerkvi.

Že nekaj let se pripravlja nova pesmarica, kdaj jo bomo lahko vzeli v roke, pa še ne vemo. Pričakujemo in veliko si obetamo, saj so sedanje pesmarice dokaj različne. Prav bi bilo, da bi povezala ves slovenski prostor, tudi naše ljudi po svetu. Naše zdomce ravno pesem še vedno povezuje.

Petje je odvisno od ljudi. Nihče ne bo pel namesto nas. Pri ljudskem petju vsi pojemo, prav pa bi bilo, če bi imeli posebno skupino iz vrst župljanov, ki bi posebej imela na skrbi ljudsko petje. Posebej pa so potrebni, ki naj bi se »za roke držali«: voditelj bogoslužja, organist in kantor. Hočem reči, da bi bili enega srca in duha. Prizadevali naj bi si za potrebno znanje, imeli smisel za sodelovanje, iskali vedno znova sodelavce in ustvarjali tradicijo, saj je težko vedno znova začenjati. Za geslo naj bi imeli, da je za dobro petje (glasbo) najprej potrebna milost, in šele potem veščina. Pri ljudskem petju naj bi se vsi dobro počutili, ne le posamezne skupine. Zavzemimo se za cerkveno in narodno pesem!

Za dobro petje (glasbo) je najprej potrebna milost, in šele potem veščina.

 Če bo v bodoče vedno težje najti duhovnika, bo toliko bolj potrebno sodelovanje laikov, v našem primeru organista in kantorja. Kantor naj bi imel potrebne lastnosti in kreposti: biti mora zanesljiv, praznično razpoložen, predlaga nove pesmi, ki so odobrene in primerne za bogoslužje. Njegova vabila, spodbude, pojasnila naj bodo kratka: na začetku pove, katere pesmi bomo peli in zakaj te. Če kantor sodeluje pri »družinski« maši, lahko med mašo na kratko opozori na glavne dele maše, posebej otroke, povabi, da se ljudje pravi čas zvrstijo za obhajilo; povabi starše, če imajo majhnega otroka in želijo, da ga delivec obhajila pokriža, da ga vzamejo v naročje. Povabi, da verniki na glas odgovarjajo na vzklike. Navodila naj bodo le, kadar so res potrebna. Ne sme biti preglasen pri mikrofonu; da svojo vlogo razume kot »pomoč« bogoslužju, njegovo delo je spodbuda in vabilo. Bogoslužja naj ne zavlačuje. Navzoči verniki naj ga podpirajo in sledijo navodilom. Morebitne dobronamerne pripombe pa naj rad sprejme. Tehniko naj uporablja, kadar je potrebno. Oltarno bogoslužje naj tudi z njegovo pomočjo postane del »nebeške liturgije«. Velja vabilo: Kdor ima v zvezi s tem več izkušenj, naj jih deli z nami, ki jih potrebujemo! 

 Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (1/2025).