Za izvirno mero semibrevis smo izbrali današnjo polovinko z oznako alla breve. Metrične enote glasbe namesto taktnic ločujejo t. i. menzurne črte, ki poteka melodij ne zmotijo, določajo pa jim okvir. Ker so skladbe brez vseh izvajalskih oznak, kot je to v izvirniku, je za izvajalca pomembno vprašanje, kakšna naj bosta osnovni utrip in njegov tempo. V skladu z današnjim zapisom osnovnega utripa alla breve je to lahko današnja polovinka, a tudi četrtinka, tempo osnovnega utripa pa umerjen na miren utrip srca. Izhodišče za izbiro tempa dodatno določajo najkrajše note v zapisu, posredno vsebina skladbe. Kako torej dirigiram? Večinoma na dva, lahko pa dvojno mero poddeljujem, kot bi celotna »mera« samo navidezno utripala na štiri. Odločitev pogojuje skladba sama, njena besedilo in afekt, a tudi usposobljenost ansambla pred menoj.

Odločitev dirigiranja pogojuje skladba sama, njena besedilo in afekt, a tudi usposobljenost ansambla pred menoj.

V skladbi O Domine Jesu Christe je Palestrina besedilo ozvočil posebej slikovito: med taktoma 16 in 17 je potrebna jasna cezura, nenavaden skok zmanjšane kvarte, ki sledi, pa kot retorična figura ponazarja besedilo. Glede na vsebino, osnovno mero in njeno delitev, se zdi gladko tekoč utrip na štiri najprimernejši.

Motet Popule meus je odlomek Očitanj, ki jih pojemo na veliki petek med češčenjem križa. Zasnovan je kot homofoni recitativ dveh zborov, ki ga sklene razgibana kadenca. Zbora, ki ju v smislu cori spezzatti lahko postavimo ločeno, se v sklepu združita. Skladbo bomo s skrbjo za intenziven skupni zvok v primerno tekočem tempu dirigirali na dva.

Motet O bone Jesu je do nedavnega veljal za Palestrinovega. Danes ga pripisujemo sodobniku istih glasbenih korenin Marc'Antoniu Ingegneriju. Dovolj preprosto skladbo gladko tekočih linij zmore izvajati marsikateri zbor. Umirjen utrip na dva z možno poddelitvijo dobe na mestih z melizmi bo dal izvedbi primerno intenzivnost.

Dovolj preprosto skladbo gladko tekočih linij zmore izvajati marsikateri zbor.

Glasbo Palestrine zaokroža sloviti motet Ecce qomodo moritur justus še enega velikana renesančne glasbe, Kranjca Jakoba Handla – Gallusa. V izvirniku je postavljen visoko, v [F], zato skladbo objavljamo v [Es], naročite pa jo lahko tudi v [D]. Med nami še vedno kroži davna izdaja skladbe, ki napačno razumevanje izvirne notacije in samo navidezno napačne poudarke besedila nadomešča z mešanimi takti (2/, 3/, 4/4). Mojster je izhajal iz latinske metrike dolgih in kratkih zlogov, na osnovi katere enoten zapis v dvojni meri alla breve omogoča ustrezno izvedbo. Ali dirigiram na dva ali na štiri, je moja odločitev. Na štiri je vodenje zanesljivejše, celota mirnejša, dirigiranje na dva pa ponuja večjo dramatičnost, poudarjen učinek sinkop, za oboje pa dovolj izkušene in samozavestne izvajalce.

Pogumno se lotímo renesančne glasbe in obogatímo naša bogoslužja. Novost s kora lahko občestvu pomeni dragoceno duhovno spodbudo.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (1/2025).