Cerkveni glasbenik potem skoraj vsako leto prinese novice o izjemnih pevskih podvigih, ki jih je zbor dosegal pod taktirko Jožeta Trošta.

Od leta 2001 zbor vodi Damijana Božič Močnik, ki je sprejela izziv, da za našo rubriko Pogovor izberemo kar cel pevski zbor. V tem pogovoru smo tako pevcem dali besedo v živo po njihovi vaji 13. januarja. Odgovori so skoraj v celoti prepis zvočnega posnetka.

Včeraj smo v Šiški slišali čudovit božični koncert. Kakšni so vtisi?

»Vtisi so obojestranski, od pevcev in od poslušalcev, ki so jih posredovali pevcem.« »Bila sem navdušena, resnično navdušena. To mi je bilo v največje veselje. In še to, kar sem potem po maši od prijateljev izvedela, da zadnja pesem, Benedictus, jim je bila pa mistično doživetje.« (Slava) 

»Zato je bila zadnja,« je poudarila večina. »Jaz sem bil pa nad celoto navdušen, sem pa sam enih par vstopov precej mehko zastavil in mislim, da pri tem nisem bil edini.« (Lojze) 

»Sem zelo hvaležna, da sem lahko del tega dogodka. Hvaležna sem kolegici, da me je povabila. Poseben pečat je temu presežnemu dogajanju včeraj dala sama Plečnikova cerkev, ker je res biser. Bilo mi je presežno.« (Barbara) 

Poseben pečat je temu presežnemu dogajanju dala sama Plečnikova cerkev, ker je res biser.

»Občutek sem imel, da je na tem koncertu božič drugače povedan. Precej novih skladb z drugačno izraznostjo, kot jo poznamo v slovenski romantiki. In potem so tudi Pastirci iz spanja vstanite nocoj presenetili s svojo Slavo. Vprašal sem se, kako da v nobeni mašni Slavi ni slava tako povedana, kot je v tej božični skladbi. In to, kar so soprani prispevali v najvišjih legah s svelobo in močjo, nisem slišal še pri nobenem zboru, nikjer, da bi ta fortissimo tako poudaril Božjo slavo. Pa tudi orgle so veliko prispevale.« (Rado) 

»Vsakič sem presenečena, ko gremo tako skupaj 80-odstotno pripravljeni. To je slabost teh naših abonmajev, a kljub temu imamo še prostora za rast. A takrat, ko je treba izvesti, v resnici z vodenjem, našim razpoloženjem, najbrž tudi našo vero, naredimo 'top'. V bistvu izrazimo na neki poseben način; tudi če bi kdo šel merit, in če najde veliko napak – v resnici se mi pa zdi, da sporočilnost odtehta vse. Mene in drugih se bolj dotakne, kot če je tehnično pravilno izvedeno. Ta naša dodana vrednost je duh. In to mi je všeč pri zboru Anton Foerster.« (Špela) 

»Pravzaprav je velika milost, da človek lahko sodeluje pri takem velikem dogodku. To je res velika dodana vrednost, nam pojočim in vsem poslušajočim. In to ni kar tako, ampak je velika milost, da si del tega, da poješ, doživljaš in daješ naprej.« (Marjan)

Z Jožetom Troštom v Logu pri Vipavi med izvedbo njegovega oratorija Blaženi Anton Martin Slomšek leta 2023. VIR: arhiv zbora 

Oblika pevskega nastopa, ko glasbo vključite v dogajanje svete maše in potem poslušalce nagradite s podaljškom, nekakšnim duhovnim agape, se je pri Foersterju uveljavila kot stalnica ...

»Si ne predstavljam, da bi imeli samo koncert. Meni maša osebno dosti pomeni in prek tega lahko vse skladbe moliš. Ob tem ko poješ in igraš, moliš. Zato je bila tudi moja želja, da bodo vsi koncerti, ki jih bomo imeli, najprej sodelovanje pri maši in potem po maši ne ne vem koliko, ampak recimo polovica. Že prej, med mašo pa izraziš mnoge vsebine in tudi stalne mašne dele izvedemo različnih avtorjev.« (Damijana)

Bi lahko rekli, da gre za avtentično glasbeno izvedbo na mestu in v času, za katerega so bile skladbe namenjene?

»Večina skladb ni bila namenjena, da bi se pele na odru, ampak si je tisti, ki jo je pisal, že predstavljal, kje liturgično bo stala, zato jo tudi mi tako predstavimo. Mislim, da ljudje ob tem dobijo celostno izkušnjo, ne le predstave. Nekako v paketu, ki ga drugje marsikdaj ne dobijo.« (Špela) 

»Nekateri poustvarjalci niso naklonjeni takšnim izvedbam. Seveda, več koncentracije potrebuješ za cel komplet. Pri maši so premori, postaneš utrujen, dve uri koncentracije je kar problem.« (Damijana)

Si ne predstavljam, da bi imeli samo koncert. Meni maša osebno dosti pomeni in prek tega lahko vse skladbe moliš.

»To dediščino petja pri maši zbor nosi od prej, iz časov Jožeta Trošta. Ko smo šli v tujino, smo najprej imeli mašo in potem nadaljevali s koncertom. Recimo temu kar 'Foersterjev koncept'.« (Primož) 

»Pevci smo imeli občutek, da se je tudi mašnik po najboljših močeh želel vključiti v mojstrsko zgrajen koncept programa. Bogoslužje je vodil zelo disciplinirano, branje z jasno dikcijo. Nagovor izklesan. Tudi povzdigovanje je vodilo k Središču. Nikjer ni bilo čutiti šablone.« (Rado)

Petja v stolnici si v preteklih desetletjih brez zbora Antona Foersterja ne moremo predstavljati. Kakšne so danes povezave z ljubljansko stolnico?

»Stolni zbor je res pel vsako nedeljo, repertoar je bil obsežen, vendar je bilo pevcev malo in noben ni bil iz stolne župnije. Vsi so prihajali od drugod in sodelovali zelo resno. So pa bili veseli, kadar jih je Trošt povabil k sodelovanju pri Foersterju, se nam je zdelo imenitno. Po drugi strani smo bili mi veseli, če nas je Trošt Foersterjevce povabil k petju skupaj s stolnim zborom.« (Miriam)

S papežem Janezom Pavlom II. v Vatikanu 1996. VIR: arhiv zbora

Torej je bila nekakšna vzajemnost: stolni pevci so bili povabljeni k Foersterju, Foersterjevci pa k stolnemu zboru?

»Ja, res je bil stalni 'spor', ker je bil Foerster pogosto napovedan kot stolni zbor, in ko je pel stolni, so jih pogosto kar pozabili omenjati. Smo oboji želeli, da bi se to uredilo. Občasno se je tudi slišalo, da so bili eni stolni zbor, Anton Foerster so bili pa 'Troštov' zbor. Škulj je pogosto zapisal, da je bil Anton Foerster samo 'tako rekoč stolni zbor'. Se je torej vedelo, da ni, ampak skoraj je pa bil. Verjetno je Trošt zato mediacijsko uredil tako, kot smo prej rekli, da je pri obeh zborih zaprošal, naj pridejo pomagat drugemu.« (Miriam, Lojze, Rado)

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (1/2025).