Madeira je otok sredi Atlantskega oceana in je prav tako del portugalske države, čeprav je od celine oddaljen tisoč kilometrov. Je precej majhen otok (Slovenija je po površini kar 25-krat večja od njega), zato sva ga med petdnevnim obiskom lahko celega prevozila.

Z javnim prometom na Madeiri zaradi slabših povezav ne moreš doseči vseh delov otoka ali pa za to porabiš ogromno časa. Zato sva se odločila, da bova najela avto in spala kar v njem. Sedeže sva podrla in spala na napihljivi blazini. Bilo je presenetljivo udobno. :) Prav tako sva veliko prihranila, ker nisva poleg avta plačevala še prenočišča. Aplikacija park4night pa nama je pomagala pri iskanju primernih mest, kjer sva lahko ponoči zastonj prespala. Velikokrat sva prenočila v bližini morja in bilo se je zanimivo zbuditi ob zvokih oceana.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Klifi ter valovi izjemnih višin

Madeira je otok vulkanskega izvora in precej hribovita. Ima tudi mnogo klifov, s katerih lahko občuduješ otok, plaže ter ocean. Najina prva postaja na otoku je bil njegov najvišji klif Cabo Girão, ki je visok kar 580 metrov. Na srečo vrh lahko dosežeš z avtom in si nato razgled ogledaš z razgledne ploščadi.

Ena izmed lepših naravnih atrakcij Madeire so tudi visoki valovi. Ker cesta večinoma pelje ob morju, sva se med vožnjo pogosto ustavljala in jih občudovala. Imela sva tudi srečo, da sva enkrat ujela deskarja, ki je surfal po večmetrskih vlaovih.

Naravni bazenčki

Najina druga postaja, Porto Moniz, mestece na severozahodu Madeire, je najbolj znano po naravnih bazenčkih. Bazenčki so narejeni iz temnih vulkanskih kamnin, in medtem ko se kopaš v mirni vodi, lahko prav od blizu opazuješ ogromne valove, ki bučijo v oceanu. To je bila zelo zanimiva izkušnja, še bolje pa bi bilo, če bi bilo manj ljudi. A največje zanimivosti so po navadi tudi najbolj obljudene.

Sončni vzhod na najvišjem vrhu Madeire, Pico do Arieiro. FOTO: Kristina K. Ličer

Sončni vzhod z najvišjega vrha

Naslednji dan sva se že zgodaj odpeljala na najvišji vrh Madeire, Pico do Arieiro (1818 metrov), ki je zelo priljubljena točka za ogled sončnega vzhoda. Čeprav sva potovala že krepko zunaj sezone, je bila tam še vseeno množica ljudi, s katerimi sva si skupaj ogledala čudovit sončni vzhod.

Madeira je znana tudi po mnogih pohodniških poteh oz. levadah. Vrh Pico do Arieiro je izhodišče za več levad, na eni izmed najbolj znanih greš po stopnišču do »nebes« (Stairway to Heaven). Vreme je bilo ves čas najinega obiska precej nepredvidljivo, zato nobene levade nisva prehodila v celoti, sva pa prehodila del te najbolj znane levade. Nisva prišla do stopnišča, ki vodi do nebes, vseeno pa sva prehodila kar nekaj stopnic. :)

Madeira je znana po mnogih pohodniških poteh oz. levadah.

Skrivnostna narava

Najin četrti dan na otoku je bil najbolj poln, hkrati pa tudi najbolj zanimiv. Zjutraj sva se ustavila v mestu Santana, kjer si lahko turisti še vedno ogledajo tradicionalne hiške, v katerih so včasih živeli prebivalci. Hiške so trikotne oblike, s slamnato streho ter pisano modro-rdečo fasado.

Tradicionalne hiške v Santani. FOTO: Kristina K. Ličer

Za kosilo sva poizkusila nekaj tradicionalne hrane – piščančjo espetado (nekšen velik ražnjič) ter njihov znameniti in odlični kruh bolo do caco.

Zadnji postanek tega dneva pa je bil skrivnostni gozd Fanal. Tu sva lahko videla ogromno starih, visokih in zanimivo razvejanih dreves. V tem gozdu se vsake toliko pojavi gosta megla. Med najinim obiskom je bilo megle bolj malo, vendar je bil gozd kljub temu skrivnosten ter čaroben. Zaradi megle in zanimivih dreves je Fanal tudi priljubljena destinacija za snemanje.

Žičnica in košare

Obisk glavnega mesta Madeire, Funchala, sva prihranila za zadnji dan potovanja. Nad mestom vozi žičnica, s katero se lahko povzpneš na vrh. Madeira je namreč presenetljivo hribovita država in takšna so tudi njihova mesta. Zato veliko turistov, vključno z nama, rajši plača malo več in si prihrani nekaj klancev hoje.

Madeira je presenetljivo hribovita država in takšna so tudi njihova mesta.

Največja atrakcija mesta so pletene košare, s katerimi se lahko z vrha spustiš po cesti. Vendar je bila ob najinem obisku vrsta tako dolga, da bi morala čakati vsaj tri ure, da bi se lahko zapeljala. Odločila sva se, da je to vseeno malo preveč, in se zadovoljila s tem, da sva opazovala, kako se spuščajo drugi. Z vrha mesta sva se odpravila kar peš in vmes še malo raziskovala, s tem pa se je najin obisk Madeire tudi končal. Zvečer sva sedla v letalo ter odletela nazaj na Portugalsko.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (4/2025). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.