Vsako njihovo oglašanje pa ima svoj namen – naj gre za opozarjanje pred nevarnostjo, privabljanje partnerja, iskanje mladiča, izražanje čustev ali preprosto komuniciranje s svojo skupino. A v tem pisanem orkestru narave nekatere živali izstopajo, saj so njihovi zvoki tako nenavadni, da si jih je težko predstavljati, dokler jih ne slišiš.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Pevec ali navijaška troblja?

Na Madagaskarju živi indri, črno-beli lemur, ki nenavadno poje. Njegova značilna in glasna pesem lahko traja od 45 sekund do več kot tri minute. Petje se začne z glasnim tuljenjem, nato sledi nekoliko bolj spevno oglašanje, še vedno pa zveni kot navijaška troblja. Dva indrija se pri oglašanju lahko tudi uskladita in pojeta v duetu. Tako petje indriji uporabljajo za komunikacijo s sosednjimi skupinami, za postavljanje mej in obrambo svojega teritorija, kot opozorilni signal ali pa za paritvene klice. Zvok je tako glasen, da se jih sliši tudi 4 km daleč.

Skupina indrijev poje vsak dan, najpogosteje zjutraj in dopoldne, še posebej pogosto v paritveni sezoni. V grlu imajo tako kot mi glasilke, in ko zrak iz pljuč prehaja skozi grlo, zatrese glasilki in te vibracije proizvedejo osnovne tone. Zaradi posebno oblikovanih in anatomsko prilagojenih dihalnih poti in ustne votline ter zaradi dobrega nadzora nad izdihanim zrakom, lahko ustvarjajo zelo glasne in melodične klice, ki jih slišimo na velike razdalje.

Zvok lemurjev je tako glasen, da se jih sliši tudi 4 km daleč.  

Neusmiljen plenilec, ki prede kot mucek in čivka kot ptiček

Geparda poznamo kot najhitrejšo kopensko žival in neusmiljenega plenilca v afriški savani. Njegova ukrivljena hrbtenica je kot vzmet, ki omogoča hiter tek, svojih krempljev ne more vpotegniti v taco, kot lahko storijo ostale mačke, in mu tako služijo kot »kopačke« za boljši oprijem in hitrejši tek. Kako pa se oglašajo? Gepardi ne morejo rjoveti kot nekatere velike mačke, na primer levi in tigri, lahko pa predejo kot domače mačke. Gepardov glasovni aparat v grlu vsebuje posebno kost, ki se nahaja v bližini podjezičnice, pri levih pa to kost nadomesti kita, ligament. Ta jim omogoča, da se glasovni aparat bolj razširi, tudi glasilke imajo večje in bolj debele. Zato lahko levi proizvajajo nižji zvok in rjovijo. 

Gepard pa ima zaradi omenjene kosti glasovni aparat bolj tog in se ne more tako raztegniti. A drugače oblikovane glasilke mu omogočajo, da lahko prede – in to med vdihom in izdihom. Zelo nepričakovano oglašanje pri gepardu pa je čivkanje ali ščebetanje, kot bi poslušali majhno ptico. To je značilno za sporazumevanje med materjo in mladiči, sploh če gre za opozarjanje na nevarnost, saj ta zvok lahko potuje precej daleč. Lahko pa tudi renčijo, sikajo, mijavkajo, cvilijo ...

Zelo nepričakovano oglašanje pri gepardu pa je čivkanje ali ščebetanje.

Kura, ki zveni kot orodje

Divji petelin je največja slovenska gozdna kura. Samica je rdečkasto rjave barve, da se lažje skrije v gozdni podrasti, samec je večji od nje, je temno kovinske barve s temno rjavimi perutmi, ki imajo v vzgibu belo okence. Ponaša se s pahljačastim repom in temno rdečo rožo – rdečo kožno gubo nad očesom. Spomladi se samci začnejo zbirati na t. i. rastiščih, kjer s posebnim oglašanjem označujejo svoj teritorij in vabijo kokoši k parjenju. 

Njegovo nenavadno petje lahko razdelimo na štiri faze: klepanje, drobljenje, glavni udarec in brušenje. V Sloveniji je zelo ogrožen zaradi zmanjševanja deleža starih ohranjenih raznodobnih gozdov, ker je zelo plah ter tudi zaradi vsesplošne vznemirjenosti v gozdu (turizem, rekreacija …), pa tudi večanja števila plenilcev in kislega dežja.

Oglašanje koal je popolnoma v nasprotju z njihovim prikupnim videzom.

Mešanec med prašičem in oslom? Ne, koala!

Oglašanje koal je popolnoma v nasprotju z njihovim prikupnim videzom. Ti avstralski vrečarji, ki večino dneva preždijo v krošnji evkaliptusa, kjer se hranijo z njegovim listjem, spuščajo precej čudne in nenavadne zvoke, še posebej samci, ko privabljajo samice za parjenje. Njihov glas je zelo nizek, precej nižji, kot bi pričakovali pri živalih njihove velikosti, bolj je ta nižina tipična za živali velikosti slona. Koale imajo dodaten par glasilk, ki ni v grlu, ampak nekoliko višje – tam, kjer se srečata ustna in nosna votlina. Zvok spominja na riganje osla, ob vdihu je podoben smrčanju, ob izdihu pa spahovanju ali kruljenju prašiča. Zvok je tudi precej glasen, zato se lahko sliši precej daleč, kar je pomembno v paritveni sezoni – da samice slišijo ta klic, vabilo k parjenju.

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (4/2025). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.