Zapri
Iskanje

Maja Kuzma Ganić: Gluhota je zame »izgubljeno« čutilo, a hkrati darilo življenja

Za vas piše:
Katja Zver
Objava: 18. 06. 2022 / 10:36
Oznake: Odnosi, Zdravje
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 18.06.2022 / 10:56
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Maja Kuzma Ganić: Gluhota je zame »izgubljeno« čutilo, a hkrati darilo življenja

Maja Kuzma Ganić: Gluhota je zame »izgubljeno« čutilo, a hkrati darilo življenja
Maja Kuzma Ganić s hčerko. FOTO: Tanja Kuzma
Slišati se zdi veliko ljudem samoumevna reč. Sluh nam omogoča sprejemanje informacij, sporazumevanje, užitek ob poslušanju glasbe ali petja ptic in še marsikaj.

Maja Kuzma Ganić prihaja iz Bele krajine. Že od rojstva je gluha, vendar je gluhoto skozi življenje obrnila sebi v prid. Bila je živahen otrok, vedno željna novih izzivov, danes je predana družini in velika zagovornica gluhih otrok. Uživa pri delu z gluhimi otroci in mladostniki, hrepeni pa tudi po izvajanju delavnic za krepitev duševnega zdravja tako mladih kot starejših gluhih oseb. Navdihujejo jo resnične zgodbe, opisane z borbami za dosego ciljev. Prosti čas rada preživlja v naravi, z možem in dveinpolletno slišečo hčerkico. Rada bere navdihujoče knjige in čas nameni sprehodu v gozdu, brez telefona.

»Moja starša sta tudi gluha, le da je oče zbolel pozneje zaradi meningitisa, a se je izkazalo, da so bili tudi po njegovi strani predniki, ki so imeli izgubljen sluh. Mami se je rodila gluha. Tako da sem jaz oglušela, moja mlajša sestra pa sliši,« pravi Maja Kuzma Ganić.

Prosti čas najraje preživi z družino v naravi. FOTO: osebni arhiv.

Iz kmečke vasi v mesto 

Majino otroštvo je bilo čudovito do tretjega leta starosti, ko je imela neizmerno svobodo na kmetiji, kjer si je dala duška kljub nenehnim potovanjem v Novo mesto ali Ljubljano na slušne in logopedske vaje. Po tretjem letu je začela obiskovati vrtec v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana (ZGNL), kjer se ji je življenje popolnoma spremenilo. Odtrgana je bila od staršev in narave in vsak teden od ponedeljka do petka je živela pri rejnici v Ljubljani. V Ljubljani je ostala do osmega leta, od tam so jo integrirali v 2. razred redne osnovne šole v Črnomlju, kjer je ponovno lahko bila doma.

Majino obdobje obiskovanja vrtca in male šole v ZGNL je bilo precej težko zaradi spremembe okolja. Kljub vsemu, kar so ji nudile vzgojiteljice in rejnica, da je lahko odrasla v čudovito osebo, željno izzivov, ji je manjkalo neprestanega gibanja.

Kot otrok je bil najsrečnejša, ko je dobila ponija. FOTO: osebni arhiv

Prek znakovnega jezika spoznala sebe 

 »Sem neukrotljiva in odkar sem v vrtcu spoznala znakovni jezik, ki sta se ga moja starša sramovala uporabljati zaradi svoje zgodovine in prepričevanj, da znakovni jezik kvari govor, sem spoznala tudi sebe,« pripoveduje Maja.

Z znakovnim jezikom se je Maja lažje izražala kljub lepemu govoru, ki ga ima. To je širila tudi doma in tako sta postopoma začela tudi njena starša uporabljati svoje kretnje.

Tehnični pripomočki iz otroštva. FOTO: osebni arhiv

Gluhota je pokazala pravi obraz 

Ponižano se je počutila, ko je Maja prišla v redno šolo. Iz šole, kjer se je pogovarjala dvojezično, v enojezično in slišečo okolje, kjer nihče ni poznal znakovnega jezika, razen njene učiteljice, ki je poznala samo osnove. Ker je zaradi trme in neposlušnosti raje brala z ustnic, se je velikokrat opirala na mimike sošolcev, soljudi in velikokrat jo je stisnilo, ko je slutila, da se ji nekdo posmehuje, govori grde besede, celo kaže z neprimernimi potezami grde izraze.

Gluhota je tu pokazala svoj obraz, ki je pestil in pesti mnoge ljudi – osamljenost, depresijo, tesnobo in strah. Ob njej pa so vendarle bili ljudje, ki so ji stali ob strani; to so bili učitelji in surdopedagogi. »Starša sta bila zelo zvesta svojemu delu na kmetiji in mi nista znala pomagati. Tako sem z leti našla uteho tudi v knjigah, ko sem začela razumeti stavke. Šele v 6. razredu sem dojela pomene besed in stavkov, pred tem sem se mnoga leta mučila s slovenščino,« opisuje Maja.

Njeno delo so tudi predstavitve o tem, kako se približati gluhi skupnosti, denimo v hribih. FOTO: inPlaninec

Moža spoznala na olimpijskih igrah gluhih 

 Maja je svojega partnerja, danes moža, spoznala leta 2013 v Bolgariji, kjer so potekale olimpijske igre gluhih. Do takrat so bili za Majo že veliki uspehi na športnem, kulturnem in šolskem področju in tako je bila psihično že veliko močnejša kot pred leti. Miloš, ki je bil prav tako gluh, je s seboj nosil še večje težave, vendar mu je Maja stala ob strani in pomagala, kolikor je le zmogla.

Ker so bile njune okoliščine in odraščanje popolnoma drugačne, sta med spoznavanjem ugotovila, da so tudi pri Maji določene stvari še nejasne in polne strahu. Tako sta z razumevanjem drug drugega našla skupno življenjsko pot.

Z možem Milošem na vrhu Jalovca. FOTO: osebni arhiv

»Odčitavanje z ustnic je moja mojstrovina, ki jo bom pilila vse življenje«

Maja vsakodnevno uporablja slušna aparata, ki pa ju včasih sploh ne nosi več mesecev ali celo leto. V času šolanja je uporabljala tudi foniker, tehnični pripomoček za poslušanje in spremljanje učitelja brez motečih elementov, kot so govori sošolcev, piski, šumi in poki. Pravi, da je bila njegova slabost, da ko so sošolci odgovarjali na učiteljeva vprašanja, ni mogla spremljati. Včasih ji je kateri od sošolcev povzel snov. »S tem tehničnim pripomočkom in tudi slušnima aparatoma sem vedno imela delo. Nosila sem jih, pazila nanje, da se ne poškodujejo, foniker dala polniti na dogovorjeno mesto, slušnima aparatoma pa sem menjala prazne baterije,« opisuje Maja.

Ne glede na vse je danes odčitavanje z ustnic Majina največja mojstrovina, ki jo bo pilila vse življenje. Ljudje imajo različne artikulacije in potrebuje nekaj časa, da se navadi na obliko njihovih ustnic, premikanje ustnic in njihovo lego. Nekatere takoj razume, pri nekaterih pa potrebuje čas, pri drugih pa potrebuje samo pisno komunikacijo ali komunikacijo v prisotnosti tolmača. Včasih pa se mora žal posloviti, ko pogovor nikamor ne pelje.

Nič slišati je prava spokojnost 

 »Prvih 9 mesecev sem bila v tišini. Menim, da je tudi to obdobje vplivalo na mojo sedanjost. Nič slišati je prava spokojnost, ko se razbremenim zvokov in ugibanj, kaj pomeni ta zvok,« pravi Maja.

Zvokov in besed ne ločuje. Pozna samo osnovne zvoke, kot je sirena, ki jo sliši šele en meter pred sabo. Jo pa vsekakor zmotijo ropotajoči občutki, svetlobni signali. Pravi, da popolni mir najde šele, ko zaspi ali se sprehaja sama v gozdu.

Utrinki s prehojene Slovenske planinske poti. FOTO: osebni arhiv

Sama iz Maribora do Debelega rtiča 

Leta 2018 se je Maja odločila za veliko življenjsko preizkušnjo. V 29 dneh je namreč sama prehodila 617 kilometrov dolgo Slovensko planinsko pot od Maribora do Debelega rtiča. Del poti so ji družbo delali prijatelji, njen mož Miloš in sestra. Za tako velik korak se je odločila, ko ji je prijateljica povedala, da tudi v Sloveniji obstaja takšna pot, podobna Caminu.

»Odpraviti se na to pot sama ni bila težka misel, ker sem bila od otroštva prepuščena sama sebi in sem vedno imela obilo časa in prostora za raziskovanje, prav tako mi starša nista nikoli pridigala ali spraševala, kje sem bila (obupala sta nad mojo svojeglavostjo in mi pustila delati napake), v šolskem obdobju pa se nisem imela s kom zares globoko pogovarjati in sem našla najboljšo prijateljico v sebi,« opisuje Maja.

Maja je med potjo spoznavala sebe, svoje telo in potlačena čustva ter pomen gluhote, ki ima veliko več prednosti, kot je sprva mislila. Spoznala je, da je čisto v redu, če je kdaj na tleh in potoči morje solz. »Pri sestopu z Jezerske Kočne sem skoraj spodrsnila in padla v prepad, pred nočjo sem zgrešila pot na Kališče in se borila skozi brezpotje, obdano z visokimi grmičevji, pred vasjo Artviže na velikem travniku srečala divjega prašiča z mladički, se soočala z raznimi telesnimi bolečinami v križu, kolenih, ključnicah in z izčrpanostjo,« pričuje Maja.

Vendar je vse to zmogla. Pisala je potopisni dnevnik, v katerem je zapisala vsa doživetja, strahove in čudovite spomine, ki jih ne bo nikoli pozabila. V objektiv ji je uspelo ujeti čudovite prizore v naravi, ki jih najdete TUKAJ. V načrtu ima izdajo potopisno-doživljajskega dnevnika z avtobiografskimi zgodbami, ki bo kmalu ugledal luč sveta.

Najraje dela z otroci in jih prek igre uči znakovnega jezika. FOTO: Tanja Kuzma

»Vsak ima pet čutil in šesti čut«

Ne predstavljamo si, kako je gledati z zaprtimi očmi nekaj lepega, prav tako ne znamo razumeti, kako je slišati nekaj lepega brez tega, da slišimo. Maja pravi, da ima vsak pet čutil in šesti čut. Z enim izgubljenim čutilom je Maja ojačala svoj vid in največ pozornosti namenila temu, kar opazuje. »Pri komuniciranju z ljudmi je očesni stik vedno vzpostavljen in sogovorniki imajo občutek, da jih vidimo ('poslušamo'). In niste nič na slabšem, tudi sama se večkrat sprašujem, kako bi bilo, če bi bila oseba z gluhoslepoto,« pravi Maja.

Gluhota ena najtežjih invalidnosti 

V Sloveniji se z gluhoto bori okoli 1500 oseb, od tega je okoli tisoč uporabnikov slovenskega znakovnega jezika kot prvega jezika. Znakovni jezik pa ima svojo slovnico, ki se zelo razlikuje od slovnice slovenskega jezika. Obogaten je z mimiko in gibom telesa. Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je gluhota ocenjena kot ena najtežjih invalidnosti.

»Prepričana pa sem, da bo čez nekaj let znakovni jezik postal jezik, ki je 'vstal od mrtvih'. Pripisano mu je bilo izumrtje, s pomočjo ozaveščanj, informiranj o njem in skupnosti gluhih pa se na veliko srečo to ne bo zgodilo. Skandinavci so pred nami, nekdanje jugoslovanske države so za nami,« meni Maja.

Roki sta del njenega telesa, s katerima izraža celo sebe. FOTO: Tanja Kuzma

»Življenje je zunaj, radost je pred očmi«

Maja svetuje staršem vseh gluhih otrok, naj si zanje vzamejo čas. »Ne dajajte jim tabličnega računalnika ali telefona, ne posedajte jih pred televizor. Življenje je zunaj, radost pa pred očmi. Gluh otrok je bitje, ki potrebuje čuječega starša, ki se rad uči znakovnega jezika in se trudi z besediščem,« opozarja Maja.

Gluh otrok se namreč ne zaveda, kaj natančno pomeni svet, v katerem živi. Za spoznavanje tega so jim v veliko pomoč starši in prilagodljiv odnos vzgojiteljev.

»Odločno pojdimo izzivom naproti kljub vsem preprekam, ki jih postavljamo sami ali nam jih na pot prinese življenje. Vedno obstaja rešitev in ta je skrita globoko v nas. Človek je neločljivo povezan z naravo in tam se skriva naša rešitev. Ne glede na vse prepreke sem hvaležna vsem, ki so me podprli in bodrili, da sem postala uspešna gluha oseba,« za spletno Družino pove Maja.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh