Devica, redovnica, puščavnica, vodnica k svetništvu

Kdo ve, kako bi se odvijalo življenje svete Makrine, te velike učiteljice svetniškega življenja, če ji ne bi pred poroko umrl zaročenec. Lepotici in izobraženi ženi ne bi bilo težko med mnogimi snubci izbrati drugega, a se je odločila, da se ne bo nikoli poročila, saj je želela svojemu ženinu ostati zvesta tudi po smrti. Svoje življenje je tako sprva posvetila domači družini, zlasti vzgoji svojih mlajših bratov. Ko pa so bili bratje preskrbljeni, je pregovorila mater, da je družinsko posest spremenila v kraj samostanskega življenja, kjer je s sužnjami in podložnicami kot sebi enakimi živela »po zgledu angelov« in svoje življenje posvetila Bogu.

Ime: Poleg imena Makrina, ki izhaja iz grščine in pomeni »mršav, medel, suh« je ob rojstvu prejela še drugo, »skrivno« ime Tekla v pomenu »sijoča«.

Rodila se je leta 327 v Cezareji v tedanji Kapadokiji (danes Turčija), umrla pa 19. julija (?) 379/380 v Pontu.

Družina: Bila je prvorojenka med desetimi brati in sestrami v znani premožni in svetniški družini. Že njena babica, Makrina starejša, po kateri je tudi dobila ime, je svetnica; med svetnike pa prištevamo tudi njene starše, Bazilija starejšega in Emelijo ter brate: Bazilija Velikega, Gregorja iz Nise in Petra iz Sebaste.

Skupnost: Makrina je po smrti očeta domače posestvo Anisa ob reki Iris spremenila v »samostan«, kjer je z materjo in velikim številom devic začela živeti asketsko življenje v molitvi, delu in deviški vdanosti Kristusu. V tej meniški naselbini so si bili sužnji in gospodarji enaki ter si med seboj delili vse. Prevzeli so določeno obliko bazilijanskega oficija, ki je že predpisoval ure molitve, druga pomembna značilnost pa je bilo ročno delo, kjer so vsi opravljali delo svobodnih in sužnjev.

Zavetnica: Nima posebnega patronata.

Kreposti: Domača družina je Makrini omogočila dobro in vsestransko izobrazbo; dobro je poznala Sveto pismo, zlasti psalme. Imela je velik vpliv na svoje mlajše brate, zlasti na sv. Bazilija, ki ga je navdušila za meniško življenje, in najmlajšega Petra, ki mu je bila »oče, vzgojitelj, učitelj, mati in svetovalec za vse dobro«. V svoji meniški skupnosti je skrbela zlasti za sirote.

Upodobitve: Upodobitve, največkrat kot ikone, prikazujejo mlajšo ženo v preprostih oblačilih, njena glava je ovita v veliko ruto, v rokah pa drži droben zvitek, ponekod tudi križ. Pogoste so tudi upodobitve, na katerih drži sliko s svojimi tremi brati svetniki.

Življenjepis: Njen življenjepis je napisal brat sv. Gregor iz Nise. Gre pravzaprav za dve deli: »Življenje svete Makrine« in »Razgovor o duši in vstajenju«. Delo je izšlo pri nas pri Mohorjevi družbi leta 1996.

Grob: Pokopali so jo na družinskem posestvu ob očetu in materi v kapeli cerkve, posvečene štiridesetim mučencem iz Sebaste.

Goduje: 19. julija.

Beatifikacija: Častijo jo tako v katoliški kakor tudi v pravoslavni ter v luteranski in anglikanski Cerkvi.

Misel: »Ti, ki imaš na zemlji oblast odpuščati grehe, mi odpusti, da se odpočijem in se, ko slečem svoje telo, znajdem pred teboj brez madeža in gube na podobi svoje duše.«