Zapri
Iskanje

Maksimilijan Kolbe

Objava: 04. 07. 2005 / 10:46
Oznake: Svetniki
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:39
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Maksimilijan Kolbe

Maksimilijan, Maksimilijana, Maksimiljan, Maksimiljana, Maksim, Maksima, Maksa, Maksi, Maks…

Rodil se je leta 1894 na poljskem ozemlju, ki je bilo takrat pod rusko upravo. Pri krstu je dobil ime Rajmund. Bil je iz revne družine. Neki lekarnar je odkril izredno dečkovo nadarjenost in ga brezplačno učil latinske slovnice, kar mu je omogočilo, da so ga sprejeli v semenišče. Pozneje se je odločil, da bo postal minorit in kot novinec je dobil ime Maksimilijan. Kot mlad duhovnik se je odločil za ustanovitev »Križarstva Brezmadežne«. V začetku so mu celo redovni sobratje nasprotovali, toda kmalu je ta skupnost narasla na več kot milijon članov in tudi Cerkev jo je priznala kot bratovščino. Začel je tiskati list z naslovom »Vitez Brezmadežne«. Časopis je dosegel milijonsko naklado.

Središče njegovega apostolata je bil Niepokalanow (posestvo Brezmadežne). Domovina Poljska mu je postala premajhna. Leta 1930 se je odpravil na Japonsko in mesec dni po prihodu že izdal prvo številko novega japonskega časopisa. Deloval je v Nagasakiju. Kakor po čudežu je atomska bomba, ki je padla na to mesto leta 1945, prizanesla tistemu delu mesta, kjer je stala misijonska postaja.

Pričetek druge svetovne vojne je pričakal doma. 17. februarja so ga gestapovci zaprli v Ošviencim (Auschwitz). Tu so rablji z njim zelo grdo ravnali. Njegova mučeniška smrt je vzor krščanskega junaštva. Ko je eden od taboriščnikov ušel, je moralo to deset drugih taboriščnikov plačati z glavo. Odvedli so jih v bunker smrti. P. Kolbe je stopil iz vrste in prosil, če sme umreti namesto tistega, ki je imel ženo in osem otrok. To je bil Gajownicek. Za lakoto in žejo so potem jetniki umirali v strašnih mukah, zadnji med njimi p. Maksimilijan - 14. avgusta 1941. Na ta dan goduje.


Sveti Maksimilijan Kolbe, redovnik, mučenec

Rajmund, sin preprostih in pobožnih staršev (oba sta bila frančiškanska tretjerednika), zaradi revščine ni imel možnosti obiskovati javne šole, zato so ga starši sami učili brati in pisati. Kasneje je neki lekarnar nadarjenega dečka zastonj učil latinske slovnice. Tako je lahko vstopil v semenišče v Lvovu, se odločil za minoritski red, kasneje pa nadaljeval študij filozofije v Krakovu, v Rimu pa študij teologije. Med študijem se ga je lotila tako huda jetika, da so mislili, da bo umrl, a je študij nadaljeval in ga končal z doktoratom. V Rimu ga je prizadelo vedno bolj cvetoče prostozidarstvo, zato je kot »protiudarec« ustanovil bratovščino »križarstvo Brezmadežne«. Po študiju, še vedno bolan, se je vrnil v Krakov in v semenišču predaval filozofijo in cerkveno zgodovino. Ker je želel doseči čim večje množice, je začel izdajati, skromen listič »Vitez Brezmadežne«. Med sobrati je zaradi svojega dela naletel na nerazumevanje, ljudje pa so ga vedno bolj oblegali. Samostan Grodno, kamor so ga »odrinili«, je za Maksimilijanovo dejavnost kmalu postal premajhen, tako da je začel blizu Varšave graditi naselje barak, Niepokalanow, posestvo Brezmadežne. V tej »meniški republiki« se je začel razvijati najmodernejši tiskovni apostolat v Evropi. Duhovniki in bratje (bilo jih je čez 700) so izdajali številne časopise in publikacije, ob vsem delu pa tenkočutno skrbeli za svetost. Čudež v Niepokalanowu so obiskovale številne osebnosti, za Maksimilijana pa je kmalu tudi to postalo premalo. Ukvarjal se je z vedno bolj drznimi načrti: radio, letališče, katoliško filmsko središče … Odpravil se je na Japonsko, v Indijo, celo Sibirijo in povsod ustanavljal naselbine s podobnim poslanstvom. Vojna je njegove načrte kruto prekinila: vemo, da je bil oče Maksimilijan februarja 1941 ujet, zaprt in mučen ter poslan v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tu je opravljal najtežja in najbolj umazana dela, do dne, ko se je javil, da zasede mesto v bunkerju smrti namesto družinskega očeta. Skupaj s sojetniki je zadnje ure svojega življenja preživel ob pesmi in molitvi. 14. avgusta 1941 so mu, edinemu preživelemu, vbrizgali strup, da je umrl.


Ime: Ime Rajmund (Rajko) je zloženka iz starovisokonemških besed ragin »sklep usode, bogov« in munt »obramba«. Ime Maksimilijan pa izhaja iz latinskih besed maximus »največji, zelo velik« in aemilius »posnemovalec, tekmec v ljubezni«.
Rodil se je 7. januarja 1894 v Zdunski Woli na Poljskem,
umrl pa 14. avgusta 1941 v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu.
Zavetnik: narkomanov, družin, ujetnikov, političnih zapornikov, časnikarjev in Gibanja za življenje.
Upodobitve: upodabljajo ga ob Brezmadežni, v zaporniški obleki, s časopisi in s svetinjo Brezmadežne.
Beatifikacija: 17. oktobra 1971 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa 10. oktobra 1982 za svetnika.
Goduje 14. avgusta.
Vodilo: »Vse duše, ves svet pridobiti po Brezmadežni za Odrešenika!«

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nazaj na vrh