Ob začetku postnega časa, zadnja leta pa že devetdeset dni pred veliko nočjo, razmišljam, kako pristopiti. Kaj je to, kar bo v blagoslov, kaj je res smiselno, vredno, življenjsko? Kaj je Bogu po volji? Pred očmi imam podobo sv. Frančiška, ki ponuja kruh bratu, ki se posti brez razločevanja – nerodovitno stradanje brez pravega namena. Tudi od modrih spovednikov sem večkrat slišala, da si ob intenzivni osebni, zakonski, družinski in službeni dinamiki ni treba in celo ni dobro nalagati dodatnih odpovedi ali obveznosti.

Večkrat sem bila nagovorjena k Fiatu. Nekateri priporočeni izzivi so že del mojega življenja, na primer branje Božje besede, maša med tednom, mesečna spoved in neuporaba družbenih omrežij, drugi pa so me plašili: Kam naj umestim vsakodnevno molitev rožnega venca, kam predvidene pogovore? Kako naj bi ob sredah in petkih vzdržala brez hrane? Ob že siceršnji polnosti in zahtevnosti dnevov in noči si nisem želela naložiti dodatnega nahrbtnika. Zdelo se mi je tudi, da bi bil tu ...