»Manj navijaštva, več razločevanja«

24. januarja smo obhajali god sv. Frančiška Saleškega, škofa in cerkvenega učitelja, ki je v javnosti znan zlasti kot zavetnik (katoliških) časnikarjev. Godovni spomin nanj je vedno znova priložnost za premislek o medijih in njihovih sodelavcih. Morda je letos v slovenski družbi za tak premislek še precej več razlogov kot sicer, saj smo manj kot dva meseca pred parlamentarnimi volitvami. Vsake volitve, ki naj bi bile »praznik demokracije«, so namreč tesno povezane prav z mediji, ki naj bi bili eden izmed temeljnih gradnikov demokratične družbe in prostor, v katerem naj bi prihajali do izraza verodostojni argumenti za premišljene državljanske volilne odločitve. Kakšna naj bo vloga medijev, ki svojo uredniško usmeritev utemeljujejo (tudi) na krščanskih vrednotah, v razgretem predvolilnem času? Vprašanje smo naslovili na urednike nekaterih splošnoinformativnih medijev s takšno usmeritvijo. Za spoštljiv in vključujoč dialog Tadej Sadar, Radio Ognjišče To vprašanje nas kot senca zasleduje vse od ustanovitve naprej. Ker je politika del družbenega dogajanja in ker smo kristjani odgovorni državljani, imamo torej pravico in dolžnost pri tem sodelovati, torej se mora s tem »ukvarjati« tudi katoliški medij. Ni pa jasen tudi način, kako in koliko se s tem ukvarjati. Politika je ena prvih dejavnosti, ki je ugrabila vse medije, saj z njimi lahko prideš na oblast ali uničiš nasprotnika. Tako je že vse predolgo in zaradi tega preprostega dejstva je demokracija v slepi ulici, iz katere ne vidimo izhoda (ves svet, ne samo pri nas). Jasno je, da pri takšnih »rabotah« katoliški medij nima kaj početi. Drugo, kar pri politični komunikaciji moti, je način, praviloma izključujoč in agresiven, kar prav tako ne more biti del vsebine katoliškega medija. Prav zato se na Radiu Ognjišče trudimo za spoštljiv in vključujoč dialog. Veliko pozornosti namenjamo komentiranju in tem oddajam (predvsem oddaji Spoznanje več, predsodek manj) poslušalci izredno radi prisluhnejo. Za razumevanje in razvoj demokracije je namreč nujen kontekst in ne puhlice, na katere nas lovijo. Lahko je reči, da bodo plače višje in stanovanja, pokojnine in zdravstvo za vse, in to takoj. Pri nas vprašamo: »Kako pa boste to naredili in kje boste vzeli?« Veseli nas, da je vse več ljudi, ki jih puhlice ne zanimajo in so pripravljeni prisluhniti tudi malo daljši in bolj trezni debati o rečeh, ki jih delimo v naši državi in od katerih je odvisna naša blaginja in tudi naši odnosi. Iskanje in prikazovanje resnice Erika Ašič, Domovina Ne gre samo za predvolilni čas. Vloga vseh medijev bi vedno morala biti iskanje in prikazovanje resnice z namenom ustvarjanja boljših pogojev za življenje. Seveda pa so različni načini, kako to počnemo. Pri Domovini izhajamo iz dejstev, odpiramo prostor za pogovor in se trudimo biti spoštljivi. Pri tem se zavedamo, da medij nikoli ni zgolj prinašalec informacij, ampak s tem, kakšne vsebine objavlja, in predvsem, kako to počne, vedno tudi oblikuje posameznika, ga vzgaja, vpliva na njegovo počutje, usmerja njegove misli ter spodbuja ali zatira kritično razmišljanje. S tem pa pomembno oblikuje tudi širšo skupnost. Za slabe razmere v družbi tudi mediji nosijo pomemben del odgovornosti. Še prav posebej tisti z dolgoletno tradicijo in pomembnim vplivom. Vedno, ne samo pred volitvami, bi morali mediji odpirati konkretna vprašanja, iskati konkretne odgovore, vztrajati, da jih dobijo, in zahtevati logičen razmislek o posledicah. Razkrivati bi morali odgovornost, ki jo ima politik (in tudi kdo drug) s prevzemom položaja, še posebej v javni službi. Pri tem pa naj medij ne bi podlegal manipulacijam, igri na čustva, naj se ne bi pustil izsiljevati, preslepiti ali podkupiti. Nikomur in ne zgolj v predvolilnem času, ampak nikdar. Odgovorno, vrednotno in resnicoljubno novinarstvo Metod Berlec, Demokracija Na uredništvu Demokracije si prizadevamo, da bi svoje poslanstvo opravljali čim bolj objektivno, profesionalno in resnicoljubno. Naše delo temelji na vrednotah, ki jih je v slovensko kulturno zavest vtisnil Ivan Cankar – Mati, Domovina, Bog –, ter na idealih slovenske demokratizacije in osamosvojitve. Te vrednote niso le zgodovinski spomin, temveč živ kompas, ki usmerja naše uredniške odločitve. V predvolilnem času bomo jasno opozarjali, katere slovenske politične stranke spoštujejo te vrednote in katere od njih odstopajo. To ni izraz pristranskosti, temveč del naše odgovornosti do bralcev, ki imajo pravico vedeti, kdo dejansko podpira temelje slovenske državnosti, svobode in demokratične kulture. Ob tem se zavedamo, da je slovenski medijski prostor izrazito nagnjen v levo, kar je posledica desetletij partijskega enoumja in nedokončane tranzicije. Prav zato vidimo svojo nalogo v tem, da ga desnosredinski mediji poskušamo uravnotežiti ter tako prispevati k bolj pluralni in pošteni javni razpravi. Le v takem okolju se lahko volivke in volivci resnično svobodno in objektivno odločijo, komu bodo zaupali svoj glas. To je naš prispevek k prazniku demokracije – odgovorno, vrednotno in resnicoljubno novinarstvo. Pristransko novinarstvo kot negativ krščanstva Lenart Rihar, Zaveza in Naša luč Zadnji referendum je pokazal moč agilne koalicije med zdravim razumom, katoliškim naukom in deontologijo. Vsakdo je lahko sprevidel, da največ zamujenega in zavoženega tiči prav v tem, da so taki impulzi skozi kratko zgodovino slovenske države redki in šibki. Ob tem je novinarstvo prvo odgovorno za to, kakšna slika države oz. sveta prihaja do ljudi. Na tej podlagi se državljani odločajo: eni predčasno zapuščajo dopust, da se borijo za prazno referendumsko vodo, drugi se, če jih spodbudi uvid, vendarle zganejo in glasujejo v prid osnovni človečnosti. Svetovni red je narušen predvsem zaradi erozije vsega veljavnega na Zahodu, tako da slednji vse težje ohranja dozdajšnje ravnotežje in mir. Tudi na globalni ravni položaju botruje pristransko novinarstvo, ki je v svoji gorečnosti za »boljši« svet (spet!) nekakšen negativ krščanstva. V ta projekt se vključuje tako rekoč vse, od šolskih vertikal do sodnih praks. Umetna inteligenca celo zase prostodušno priznava, da pristranost »ni naključje, ampak posledica ideološke homogene sestave medijev in prevladujočega kulturnega okvira. Desnosredinski pogledi so v mainstreamu 'outsiderji', zato jih označujemo kot kontroverzne« (Grok). (Katoliški) novinar, kar je s sodobnimi možnostmi vsaj deloma lahko vsak, take stvari vidi in upošteva. Kadar se zgodi, da je v podporo tudi beseda z ambonov, je vse skupaj toliko lažje. Če smo začeli z nedavnim referendumom, pa končajmo z davnim dnevnikom Slovenec: tistih pet let, ko je za silo razkrival drugo plat, je bila tudi konkurenca prisiljena v zasilno korektnost. Manj idoliziranja obrazov, več presoje idej Martin Nahtigal, Slovenski čas V predvolilnem času krščanski medij ne sme postati strankarsko trobilo. Hkrati pa tudi ne sme igrati nevtralnega akvarija, kjer so vse ideje enako »legitimne«, dokler jih nekdo izreče dovolj samozavestno. Krščanstvo ni okus, ki ga dodaš programu. Je merilo, ki program meri. Zato je naša vloga jasna: vrednostno smo opredeljeni, strankarsko pa ne. To pomeni, da bomo pohvalili dobro potezo tudi pri političnem nasprotniku in kritizirali zablodo tudi pri »naših«. In pomeni še nekaj bolj neprijetnega: nekatere temeljne točke katoliškega nauka niso združljive z nekaterimi političnimi programi, pa čeprav so ti programi zaviti v jezik sočutja, napredka ali človekovih pravic. Ko politika normalizira kulturo smrti, razgrajuje družino kot naravno skupnost, spodkopava svobodo vzgoje in vesti, ali pa državo razume kot nadomestek za Boga, tedaj ne gre več za običajno politično razliko, ampak za konflikt vizij človeka. Katoliški medij mora to povedati brez sramu in brez histerije. Z argumenti, s konkretnimi posledicami zakonov, z razločevanjem med lepimi besedami in dejanskimi glasovanji. Naš cilj ni mobilizacija plemena, ampak formacija vesti. Kajti katoličan, ki v nedeljo posluša evangelij, v ponedeljek pa na volitvah podpira program, ki sistematično dela proti temeljnim moralnim resnicam, ne živi pluralizma. Živi razcep. Zato je predvolilni čas za nas čas treznosti: manj navijaštva, več razločevanja. Manj idoliziranja obrazov, več presoje idej. In predvsem več poguma, da rečemo: vse ni združljivo z vsem. In prav to je – v imenu človekovega dostojanstva – včasih najtežja oblika ljubezni do skupnega dobrega. Pozornost nedoslednostim med besedami in dejanji Rok Čakš, Zanima.me Mediji smo tako v predvolilnem času kot tudi sicer zavezani iskanju in razkrivanju resnice. Čeprav je kdaj resnica neprijetna za svet, kot ga vidimo in živimo iz krščanskih vrednot, ali pa je neprijetna ali celo škodljiva akterjem, ki so tem vrednotam blizu oziroma se nanje sklicujejo. To ne pomeni, da pri obravnavi stvari in aktualnih tematik ne izhajamo iz lastnega vrednotnega okvirja, temveč da smo sposobni kritične distance do vseh, ne glede na sorodnost v vrednotah in svetovnem nazoru. Obenem pa imamo mediji, ki svojo uredniško usmeritev utemeljujemo tudi na krščanskih vrednotah, poslanstvo, da bralcem, poslušalcem in gledalcem razkrivamo, kdo na pomembnih družbenopolitičnih funkcijah v skladu s temi vrednotami ravna, se zanje v javnih politikah tudi zavzema in jih uresničuje. Pri tem je treba posebno pozornost namenjati nedoslednostim med besedami in dejanji. Številne od teh vrednot so univerzalne in občečloveške, zato je njihovo pojavnost treba zaznavati po sami naravi stvari in ne toliko po »krščanskem« poimenovanju.

»Manj navijaštva, več razločevanja«

»Manj navijaštva, več razločevanja«

Za spoštljiv in vključujoč dialog

Tadej Sadar, Radio Ognjišče

»Čudoviti vtisi« s Pohoda za življenje

Ura resnice

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.