Kdaj ste se prvič srečali s Škofjeloškim pasijonom in kakšen vtis so na vas naredila besedila patra Romualda Marušiča, ki jih je napisal pred 300 leti?

Ko smo bili z zborom leta 2012 na turneji po Sloveniji, smo obiskali tudi kapucinski samostan v Škofji Loki, kjer so nam pokazali originalni rokopis patra Romualda. To je bil zame zelo močan trenutek – ne le zaradi zgodovinske vrednosti, ampak predvsem zaradi občutka, da držim pred seboj nekaj, kar je stoletja nagovarjalo ljudi v veri in jeziku. Leta 2015 sem se z družino ponovno vrnil v Škofjo Loko, ravno po uprizoritvi Pasijona in takrat sem začel še bolj poglobljeno brati besedilo in razmišljati, kako neverjetno je, da nekaj tako starega še vedno govori človeku današnjega časa.

Zdi se mi neverjetno, da nekaj tako starega še vedno govori človeku današnjega časa.

V Argentini sem celo razmišljal, da bi Škofjeloški pasijon nekoč uprizorili tudi tam, v slovenski skupnosti. Nikoli pa si nisem predstavljal, da bom nekoč poklican, da ga režiram prav v Škofji Loki. Zato je bilo moje srečanje s tem besedilom zelo osebno in postopno. Kot neko tiho povabilo, ki ga takrat še nisem popolnoma razumel. Besedilo patra Romualda me je prevzelo predvsem zaradi preprostosti in resnice. V tem besedilu ni nič umetno olepšanega. Govori o človeku, o grehu, o padcu, o bolečini, a tudi o odrešenju. In prav zato ostaja živo.

Odkar sem se poglobil v tekst, me je očaralo tudi to, da lahko v enem samem besedilu bereš dve zgodbi oziroma dve uprizoritvi hkrati. Ena je zemeljska, človeška — z ljudmi, vojaki, Pilatom, množico, strahom, izdajo in slabostjo človeka. Druga pa je nadnaravna — kjer skozi angele, hudiče, Smrt in druge simbolne like poslušamo duhovni komentar tega, kar se dogaja človeku. Ta dvojnost se mi zdi izjemna, ker Pasijon ni samo pripoved zgodovinskega dogodka, temveč tudi boj za človekovo dušo. In mislim, da prav zaradi tega še danes tako močno nagovarja. Človek v njem ne vidi samo zgodbe o Kristusu, ampak tudi svojo lastno notranjo borbo med dobrim in zlim, med strahom in vero, med padcem in možnostjo odrešenja.

Kako vi razumete sporočilo Pasijona, še posebej v današnjem času?

Zame Škofjeloški pasijon ni samo kulturna predstava ali zgodovinski dogodek. Predvsem je oznanilo. Je povabilo človeku, da se ustavi in se vpraša, kam gre njegovo življenje. Današnji človek pogosto živi zelo hitro, razdeljeno, brez notranjega miru. Veliko je osamljenosti, strahu, tudi izgubljenosti. Pasijon pa človeka postavi pred bistvena vprašanja: kdo sem, kaj nosim v sebi, kaj pomeni odpuščanje, kaj pomeni ljubezen, ki gre do konca.

Pasijon je povabilo človeku, da se ustavi in se vpraša, kam gre njegovo življenje.

Kristusov križ danes ni nič manj aktualen kot pred tristo leti. Morda celo bolj. Ker živimo v času, ko se človek pogosto boji trpljenja, tišine in globine. Pasijon pa nas ne sili na površino. Povabi nas, da pogledamo vase. Meni je bilo zelo pomembno, da letošnja uprizoritev ni bila samo lepa na zunaj, ampak da je ohranila evangeljsko sporočilo. Da se brez dvoma začuti, da je Kristus prišel odrešit vse ljudi.

Kako letošnja izvedba pasijona po vašem nagovarja neverujoče?

Mislim, da Škofjeloški pasijon lahko zelo močno nagovori tudi nevernega človeka. Morda ne najprej na ravni vere, temveč na ravni človekove notranje izkušnje in vprašanj, ki jih vsi nosimo v sebi. Pasijon govori o stvareh, ki so skupne vsakemu človeku: o ljubezni, strahu, izdaji, osamljenosti, pritisku množice, krivdi, trpljenju, pa tudi o upanju in odpuščanju. Zato mislim, da se človek v njem lahko prepozna, tudi če ni veren.

Mene osebno vedno znova pretrese, kako hitro se človek lahko spremeni. Na začetku Kristusa množica pozdravlja s »Hozana«, »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu«. Samo nekaj trenutkov pozneje pa ista množica vpije: »Križaj ga! Smrt z njim!« In mislim, da je to strašno aktualno tudi danes. Kako hitro človek pod vplivom strahu, razočaranja ali množice spremeni svoje srce. Kako hitro lahko izgubi svojo notranjo trdnost in začne slediti toku. Prav zato se mi zdi prizor »Glejte človek« eden najbolj sodobnih prizorov Pasijona. Tam ne vidimo samo Kristusove obsodbe. Vidimo tudi pritisk množice na oblast. Vidimo človeka, ki ve, kaj je prav, pa si ne upa vztrajati zaradi pritiska okolice, politike ali strahu za svoj položaj. Pilat je v tem smislu zelo sodoben človek. In mislim, da se marsikdo lahko prepozna v njem.

Želel sem predvsem, da človek začuti resnico in da se ga nekaj dotakne.

Po drugi strani pa Pasijon pokaže tudi, kam človeka lahko pripelje ljubezen, če gre do konca. Kristus ne odgovarja z nasiljem, maščevanjem ali sovraštvom. Gre do konca v darovanju samega sebe. In to je nekaj, kar presega logiko današnjega sveta. Morda prav zato Pasijon tako močno nagovarja tudi neverne. Ker človek v njem ne vidi samo verske zgodbe, temveč svojo lastno notranjo borbo. Svoje padce, svoje strahove, svoje trenutke, ko je bil del množice ali pa je molčal, ko bi moral spregovoriti.

Nikoli nisem želel, da bi letošnja uprizoritev delovala kot pridiga ali moraliziranje. Želel sem predvsem, da človek začuti resnico in da se ga nekaj dotakne. Velikokrat sem po predstavah slišal ljudi reči: »Nisem veren, ampak to se me je globoko dotaknilo.« In mislim, da je prav to moč Pasijona. Umetnost lahko včasih doseže človeka tam, kjer razlage ne morejo več. V tišini, v glasbi, v pogledu, v podobi človeka pod križem. In morda se prav tam začnejo vprašanja, ki človeka počasi vodijo globlje.

Intervju lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (3/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.