Mariana Poznič je po poklicu je odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Rodila se je leta 1965 v Buenos Airesu političnim beguncem iz Slovenije leta 1945. Od mladih nog je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, v slovenskih društvih in domovih, tudi z vodilnimi vlogami, med drugim je od leta 2015 v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. 20 let sodeluje v odboru društva Slomškov dom. Od leta 2016 zastopa Slovence, živeče v Argentini, v Svetu vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu. Leta 2017 je prevzela vodenje osrednje publikacije argentinskih Slovencev Svobodne Slovenije. V njej objavlja tudi daljše pogovore in kolumne. Sodelovala je na več simpozijih in drugih dogodkih ter objavljala v več zbornikih.

Mariana Poznič FOTO: Ivo Žajdela

Rodili ste se v družini slovenskih političnih beguncev, ki so morali oditi v daljno Argentino. Kako ste živeli tam?

Starša Jože in Alenka Prijatelj sta se rodila v Sloveniji, domovino sta skupaj s svojimi starši zapustila žalostnega meseca maja 1945, ko je več tisoč zavednih Slovencev moralo sprejeti težko pot begunstva. Naslednja leta so preživeli v taboriščih, očetova družina v Avstriji, mamina v Italiji, kjer je moj stari oče, ravnatelj Ivan Prijatelj, vodil šolstvo za begunske otroke. Novi, dokončni dom, so našli v Argentini, kjer je kmalu nastala aktivna skupnost Slovencev. Starša sta se spoznala prav v okviru dejavnosti te skupnosti.

Naša družina je bila v mnogočem podobna številnim slovenskim družinam v Argentini. Prvi jezik, ki smo se ga naučili, je bil slovenski, španščina je seveda kmalu prišla na vrsto, če ne prej pa s šolanjem. Živeli smo v bližini slovenskega doma, saj so ti domovi nastajali v krajih, kjer so se naselili Slovenci. V njih so potekale številne dejavnosti: sobotne slovenske šole, vsako nedeljo smo imeli slovensko mašo, pa športne dejavnosti, pevski zbor, folklorne vaje, razne prireditve za mlade in stare. Slovenski dom je bil kraj srečanja, spoznavanja novih prijateljev, pa tudi kraj ustvarjanja in skupnega dela.

Kakšne spomine imate na šolanje?

Otroci smo od ponedeljka do petka hodili v redno, »argentinsko« šolo. Vsako soboto smo morali še v »slovensko« šolo, kjer smo se učili o Sloveniji, o njenih lepotah, njeni zgodovini, pa tudi o slovenskih pisateljih in pesnikih. Seznanili smo se s slovensko slovnico, s skloni in dvojino. Vsak slovenski dom je imel, in še ima, svojo sobotno šolo. V slovenski šoli smo se pri verouku pripravili na prejem zakramentov, pri šolskem zboru smo se učili slovenskih pesmi, najbolj smo pa uživali med odmori, ob igri s sošolci. Višek šolskega leta je bil izlet vseh slovenskih šol. Pričakovali smo ga z veseljem in trpeli, če je bila vremenska napoved slaba. Tisti dan so bila na vrsti tekmovanja med šolami: fantje so igrali nogomet, deklice pa med dvema ognjema.

Tudi v času počitnic smo otroci imeli dejavnosti, počitniške dneve v domovih. Predvsem nas je navdušila desetdnevna počitniška kolonija v provinci Córdoba, približno 800 kilometrov stran od Buenos Airesa, ki je do danes vsako leto v počitniškem domu Rudolfa Hanželiča.

Po končani osemletni osnovni šoli je bil na vrsto slovenski srednješolski tečaj, ki je deloval centralizirano: en tečaj za vse slovenske domove. Skozi pet let smo se tam zbirali in se, nekateri več, drugi manj, učili. Predvsem smo pa spoznavali nove prijatelje in ustvarjali vezi, ki so po desetletjih še naprej žive. Kar veliko novih družin je nastalo pri tem.

Kot vsi srednješolci smo seveda najbolj pričakovali skupni izlet ob koncu zadnjega letnika. Nekoč je bilo to dvotedensko taborjenje v Bariločah, čudovitem gorskem mestu v argentinski Patagoniji. Zdaj pa že več kot 30 let naši petošolci potujejo v Slovenijo, kjer se poleg izletov in zabave udeležijo tudi tečaja slovenščine v okviru Mladinske šole slovenskega jezika, ki jo organizira Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik. To so skupine RAST, ki že vrsto let sodelujejo tudi pri srečanjih Dobrodošli doma. Ta izlet je izjemno pomemben, da skupaj doživijo in izkusijo svojo slovensko zavest.

Kako ste sodelovali v slovenski skupnosti v mlajših letih?

V slovenski skupnosti sem sodelovala tako rekoč celo življenje. Povedala sem že, kako smo otroci hodili v slovensko šolo, pa tudi po končanem šolanju smo imeli dejavnosti v skupnosti. V vsakem domu je delovala mladinska organizacija, ki je vodila dejavnosti mladih. Priprava mladinskih maš, družabna srečanja in veselice, skupni izleti, predvsem pa vsakoletni mladinski dan s celodnevnih programom za mlade iz vseh slovenskih domov. Ta mladinski dan je vseboval mašo, enodnevni turnir v odbojki in kulturni program z nastopi, pri gledališki igri, folklornih plesih, petju, kar je kdo hotel. Zaključili smo z večerno veselico. Vse to smo mladi pripravili in izvedli sami, starejši so nam pa pomagali, če je to bilo potrebno. Sama sem bila pri 19. letih skozi eno dobo predsednica naše mladinske organizacije.

Pa zakaj bi govorila le v pretekliku, saj se to tudi danes nadaljuje, morda v manjši meri ali pa v malo drugačnih oblikah. V sedanji generaciji so tudi številni mladi, ki se zavedajo svojih korenin in cenijo, kar so v skupnosti prejeli in zato aktivno ter samostojno ustvarjajo njeno življenje. Z novimi izzivi, z lastnimi značilnostmi in, razumljivo, ne brez težav.

Kako pa ste nadaljevali v skupnosti »v najlepših letih«?

Med dejavnostmi, ki nas povezujejo s slovenstvom in jih izvajamo, mi je najljubše petje v slovenskem zboru. Dolgo let sem pela v zboru Gallus, s katerim smo maja 1991 obiskali Slovenijo. Doživetja so bila nepozabna, saj je bilo to komaj mesec dni pred osamosvojitvijo. Zdaj sem članica zbora Ex Corde v Slomškovem domu v Ramos Mejii.

Sodelujem v odboru našega društva Slomškov dom že več kot 20 let, nekaj let kot tajnica, nato kot odgovorna za kulturo. Med leti 2015 in 2024 sem bila tudi članica odbora našega osrednjega društva Zedinjena Slovenija. Od leta 2016 dalje zastopam Slovence, živeče v Argentini, v Svetu vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, kar mi tudi odpira nova poznanstva in širše poglede na to posebnost slovenskega naroda, da približno petina njegovih članov živi po svetu.

Kakšna je vaša poklicna pot?

Po poklicu sem odvetnica, to je moj prvi poklic. Sicer sem bila zaposlena že v času študija, prva leta poklicnega dela sem delala v večjih odvetniških pisarnah v Buenos Airesu, potem pa sem se odločila za samostojno poklicno pot. Diplomirala sem tudi kot sodna tolmačka za slovenščino, to je moj drugi poklic, ki pa je počasi preobrazil moje delo, in zdaj že več let delam pretežno za potrebe slovenskih rojakov v nekakšni sintezi obeh poklicev. Sodelujem tudi z veleposlaništvom Republike Slovenije v Buenos Airesu kot pravna svetovalka, drugače pa prejemam tudi številne prošnje za pomoč iz Slovenije, tako iz državnih uradov kot od posameznikov. Kar pestro je, dela nikoli ne zmanjka.

Vaš mož ni slovenskega rodu.

Ja, moj mož, Ariel Mazières, ni slovenskega rodu. Torej sestavljava »mešani zakon«, kar je bilo dolgo časa označeno kot nevarnost ali problem za ohranjanje slovenske identitete. Iz lastne izkušnje lahko potrdim, da to pravilo ne drži. Najini otroci, zdaj že odrasli, sodelujejo v slovenskih društvih, govorijo slovensko in se čutijo Slovence. Tudi mož se je vključil v življenje skupnosti, sodeluje pri naših dejavnostih, poje v slovenskem zboru in je tudi že nastopil v raznih gledaliških predstavah. Prav zdaj je tudi z menoj v Sloveniji, da me je spremljal ob nastopu na Študijskih dnevih Draga.

Razumljivo je, da je vprašanje narodnosti v družini, ki je v tem enotna, bolj enostavno kot v »mešani« družini. Prav tako, kot je Slovencu v domovini bolj enostavno kot nam, ki živimo v svetu. Je pa prav tako razumljivo, da priseljenci v novi državi kmalu začnejo ustvarjati nove družine tudi z »domačini«, drugače res ne more biti. Zato menim, da to ni kakšen problem, ampak preprosto nova realnost, ki jo prinaša življenje.

Od kdaj ste urednica Svobodna Slovenija, ki je bil v času diktature v Sloveniji pomemben slovenski politični tednik?

Vodenje uredništva sem sprejela leta 2017. Že iz opisa moje izobrazbe in poklicne poti je jasno, da imam za tako delo več dobre volje kot strokovne priprave.

Naj najprej omenim svojo edino izkušnjo na tem področju, ko smo tam nekje v 80. in 90. letih s skupino slovenskih prijateljev že kot mladi dvajsetletniki izdajali revijo mesečnik Mladinska vez. Takrat smo ta list po večletnem mrku oživeli, zanimivo je, da sta oba urednika iz tistega časa že dolgo v Sloveniji, morda ju poznate: Andrej Poznič (to je moj brat) in Tone Rode. Posebna vrednost tistega dela je bila, da smo prav vse delali mladi sami: načrtovali, pisali, tipkali, prodajali. To je bilo za nas izjemno kreativno obdobje in nedvomno smo se od njega naučili veliko več, kot smo sami dali. Žal naslednji generaciji mladih ni uspelo nadaljevati z izdajanjem revije.

Potem ste nekaj časnikarskih izkušenj le imeli.

Načrte za novo obdobje Svobodne Slovenije smo pripravili v skupini, potem, ko pa smo 25. junija 2017 izdali prvo številko, sem z delom nadaljevala sama. Kmalu sem dobila sodelavko, oblikovalko, nekaj let kasneje pa še sodelavca pri uredništvu.

Naš prvi cilj je bil ohraniti to glasilo Slovencev, ki ima zdaj v Argentini že več kot 75-letno tradicijo, obenem pa ga posodobiti, tako, da bi začel izhajati tudi na spletu. To se nam je zdelo nujno potrebno, kajti danes že vse beremo prek računalnikov, tablic in telefonov, poleg tega so naši bralci raztreseni po različnih koncih sveta in je zato pošiljanje tiskovin drago ter zamudno. Ker želimo, da o dejavnostih Slovencev v Argentini izve čim več bralcev, je torej naša naloga, da jim to omogočimo.

Kako pa je z vsebino?

V prvih desetletjih je bila vsebina Svobodne Slovenije namenjena tudi objavam o dogajanju v Sloveniji. Ko vladajoči totalitarni režim tu ni dovoljeval svobodnega govora in tiska, so številni izobraženi izseljenci v našem tedniku našli prostor za razprave o dogajanju v domovini, o političnem stanju in načrtih. Ne pozabimo, da se je tudi o morebitni osamosvojitvi govorilo in pisalo prej v izseljenstvu kot v sami Sloveniji.

Mariana Poznič je nastopila na študijskih dnevih Draga 1. septembra 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Kako se je Svobodna Slovenija morala prilagoditi in spremeniti v novejšem času?

Danes so razmere seveda drugačne in Slovenci po svetu na drugačen način doživljamo dogajanja v domovini staršev ter dedov in vsak, ki se želi aktivno udeležiti javnega, političnega življenja, lahko to stori neposredno v Sloveniji. Je pa dejstvo, da se generacije, rojene v Argentini in drugod po svetu, manj ukvarjamo s to tematiko, kot so se nekoč izseljenci sami.

Zato je tudi Svobodna Slovenija postala predvsem kronika dogajanja v naši skupnosti. To je naša posebna vsebina, o kateri pišemo edino mi in zaradi katere želimo ohraniti to glasilo, saj ni drugega medija, ki bi bil temu namenjen. Moram pojasniti še to, da nimamo lastnih kronistov, zato mora vsako društvo, ki organizira kakšno dejavnost, poskrbeti še za poročilo, ki ga bomo objavili. Radi seveda tudi objavimo razmišljanja ali mnenjske prispevke, ki so na katerikoli način zanimivi za našo skupnost. Vendar moram priznati, da je teh vedno manj, ne nazadnje tudi zato, ker znanje slovenščine med nami peša, pisanje je pa kar zahtevna naloga.

Osrednja nedeljska tema študijskih dni Draga 1. septembra 2024 je bila razprava Tri Slovenije – ena domovina? Od leve: Mariana Poznič, Erika Jazbar, Ignacija Fridl Jarc in Devan Jagodic. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj je danes, pri najnovejših generacijah, pomembno za ohranjanje slovenstva v Argentini?

Ohraniti slovensko identiteto je nedvomno izziv, ki se stopnjuje z vsako novo generacijo, kar je seveda popolnoma razumljivo. Živimo v svetu, ki se na skoraj vseh področjih naglo spreminja, ohranjanje identitete prednikov pa na prvi pogled izgleda nekaj statičnega, kar nas vleče nazaj v preteklost. Povprečni Slovenec, ki živi v svoji domovini, se s tem vprašanjem niti ne ukvarja, saj mu ni treba.

Izziv za nas je, da živimo to dvojno identiteto, da smo stoodstotni Slovenci, ker nam je to dano po rodu in nam je celo priznano v Ustavi Republike Slovenije, in prav tako stoodstotni Argentinci, saj je to naš rodni kraj, ki nam ni tujina, ampak prava domovina. Na ta izziv še nismo našli takega odgovora, ki bi zadovoljeval vse vidike te problematike ter bi obenem bil realističen in izvedljiv. Nekaj pa ne sme manjkati pri tej nalogi: volja ohraniti slovenstvo. Če bi tega zmanjkalo, potem bo zgodba o nekih Slovencih tam v daljni Argentini gotovo kmalu le še zapis v kakšnih arhivih.

A dejstvo je, da danes še vedno številni potomci Slovencev v Argentini delamo v ta namen. Težav ne manjka, številni so razlogi, zaradi katerih smo lahko zaskrbljeni za prihodnost. Našim prednikom je v veliko težjih okoliščinah uspelo postaviti na noge svoje družine ter hkrati skoraj brez materialnih sredstev in brez receptov ustvariti skupnost. Vedeli so, kaj potrebujejo, in temu so posvetili vso svojo iznajdljivost in trdo delo. Kot je uspelo njim bo tudi nam, njihovim potomcem, če se le tako odločimo.

Pri ohranjanju idealov slovenstva in svobode v slovenski skupnosti

Jože Jan Vir: osebni arhiv

Jože Jan, sourednik Svobodne Slovenije: Mariana Poznič je leta 2015 prevzela uredništvo Svobodne Slovenije. Skupaj z odborom društva Zedinjena Slovenija si je postavili cilj, da časopis posodobi. Do tedaj je Svobodna Slovenija izhajala le v tiskani obliki in se naročnikom pošiljala po raznašalcih ali po pošti. Število naročnikov pa je leto za letom padalo. V kratkih mesecih je Mariani uspelo začeti z izdajo Svobodne Slovenije na spletu in s tem omogočiti, da danes časopis berejo Slovenci po vsem svetu. Objavlja se tudi na družbenih omrežjih Facebook in Instagram, tiskana verzija pa se pošilja po elektronski pošti čez 700 Slovencem. Mariani želim, da ji Bog ohrani energijo, da bi še dolgo let vodila uredniški odbor Svobodne Slovenije in pomagala pri ohranjanju idealov slovenstva in svobode v slovenski skupnosti v Argentini.

Matija Ogrin, Slovenija v Argentini, Demokracija, 17. 1. 2008

Helena Janežič, V objemu dveh svetov, Argentina, Nuk, 2013

Lucija Kavčič, Razstava Slovenci v Argentini, Demokracija, 25. 12. 2014Lucija Kavčič, Tone Mizerit, Če Slovenije ne bomo ljubili, je ne bo, Argentina, Demokracija, 23. 7. 2015

1/6