Romanja v daljne kraje so bila vedno posebna doživetja in duhovna izpolnitev ne le za posameznike, temveč tudi za njihovo skupnost. S slutnjo pomena daljnih romarskih središč so se ponekod srečali že otroci: ob pogledu na zvezdnato nebo so jim odrasli – najbrž v povezavi z legendo o vlogi zvezde pri razkritju groba sv. Jakoba – razlagali, da Rimska cesta vodi v Kompostelo. Ta razlaga se je ohranila tudi potem, ko so romarji namesto tega božjepotnega cilja izbirali druge kraje in varnejše poti.

Pesmi kot spremljevalke na romanjih

V oddaljena romarska središča so ljudje pogosto romali v skupinah, vodje romanj, romarski vojvode, pa so skrbeli ne le za organizacijo poti, temveč tudi za duhovnost in petje. Petje je bilo pomembno tako na sami poti kot v krajih, kjer so se romarji ustavljali, in v romarskih središčih.

Pesmi so romarjem duhovno osmišljale pot in jim krajšale čas. Nekatere od njih so bile zato tudi zelo dolge. Takšna je bila na primer pesem