Nadaljevanje iz: Marija in Katarina Čuk ter Frančiška Ozbič – VOS umoril tri ženske [1]

Naj nadaljujem z opisom umora, ki so ga pred 80 leti, 31. januarja 1944, storili komunistični »varnostniki« vosovci nad vasjo Zadlog na črnovrški planoti, ko so tam umorili tri ženske iz vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo, sestri 22-letno Marijo Čuk in 20-letno Katarino Čuk ter 32-letno Frančiško Ozbič. Temo večinoma povzemam po prispevku Tineta Velikonje Grob v črnem gozdu v reviji Zaveza (številka 28, marec 1998, Ljubljana, str. 28–35).

Marijo Čuk iz vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo so komunistični »varnostniki« vosovci umorili 31. januarja 1944. VIR: Zaveza, št. 28

Ugrabljene so imeli v Zadlogu pri Tomincu

Izvedelo se je, da so spet na črnovrški planoti in da jih imajo v Zadlogu pri Tomincu na poveljstvu komande VOS. Pri nedeljski maši v župnijski cerkvi je to povedala očetu Tominčeva gospodinja, ki je bila materina sestrična: »V naši hiši jih imajo. Naj že nehajo nositi pošto v Zadlog!« Mislila je domače terence iz Zgornjih Lom, ki da prihajajo k njim z lažnimi ovadbami. Tudi sosedi Jožefa Rupnik in Katarina Grom sta kasneje povedali, kako je bilo. Ko sta peljali v Zadlog svinjo k merjascu, sta šli obiskat dekleta. Smeli sta do njih. Marija je prišla vsa bleda iz kamre, da jo boli glava, Katarina je nekaj likala, Ozbičeva pa je ležala na peči. Niso bile zgovorne. Eden od partizanov jima je pravil, da so šli tistega dne po zadnje informacije na teren in potem se bodo odločili. Ko sta obiskovalki odhajali, ju je poklical poveljnik in jima zabičal, naj bosta tiho, sicer bo slabo zanju.

Ker hčera ni bilo domov, se je v dve uri oddaljeno vas odpravil oče pogledat, kaj se dogaja. Ustavil se je pred Tominčevo hišo. V tistem se je prikazala na pragu Katarina z mokrim perilom: »Oče, ne hodite noter! Saj bomo itak prišle domov. Oproščene smo.« Tako druge hčere niti ni videl, obrnil se je in odšel.

Vosovci Vinka Kosovela so 20-letno Katarino Čuk iz vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo umorili v Curkovem gozdu na pobočju Male Gore nad Zadlogom 31. januarja 1944. VIR: Zaveza, št. 28

Vprašani so se spogledali in umolknili

Čakali so še nekaj dni, a deklet ni bilo od nikjer. Prve dni v februarju se je na ogled odpravil trinajstletni Matej. Zjutraj je šel k maši, potem pa jo je ubral naravnost po cesti proti Zadlogu. Snega je bilo 20 cm, burja je brila, zeblo je. Samo približno je vedel, kje se mora oglasiti, v Podtisovem vrhu v eni od hiš na koncu zadloške ravnice. Malo je zgrešil in prišel tako že pod hrib. Videti so ga morali, samotno postavo sredi zasnežene ravnice, in ga prepoznati. Matej je tako zagledal sošolca Ivana Bonča, iz hiše pa sta prišli tudi njegova sestra Francka in soseda Fanči Zajc. Skupaj so prišli pri štirni. Matej je povedal, da je prišel pogledat, kaj je s sestrama in Ozbičevo. Vprašani so se spogledali in umolknili.

Pokazali so, kam naj gre. Tominčeva hiša stoji na polju dobrih sto metrov nazaj proti Črnemu Vrhu. Ko je pred kratkim sošolca ponovno srečal, mu je poočital: »Ivan, se spomniš, ko smo se pogovarjali pri vaši štirni in ste rekli, da ne veste za naši?« Matej jo je ubral k Tominčevim naravnost po snegu tja, kamor so ga napotili. Tam da je štab. Hotel je v hišo, vstopil v vežo, naprej pa ga niso pustili. Ko je vprašal po sestrah, ni dobil pravega odgovora. Naj gre kar domov, bodo že prišle za njim. Opazil je, kako gospodinja joka. Ko se je vračal domov, so se solze ulile tudi njemu.

Levo Vinko Kosovel, komandant Idrijskega bataljona VOS, ki je na zverinski način moril civiliste.

»Bodo že večerjale tam, kamor bodo prišle!«

Gospodinja iz Zadloga jim je kasneje povedala, kako je bilo, vendar samo na kratko. Dokler je bila še živa, se nihče od Čukovih ni odločil, da bi jo vprašal in zapisal podrobnosti, kdo so bili, kaj so govorili, kako so jih gnali v smrt. Le toliko so izvedeli, da so bili med njimi tudi domačini, enega je imenovala. Bilo je zvečer 31. januarja 1944. Ko so se odpravljali, jih je vprašala: »Ali jim ne boste dali večerje?« »Bodo že večerjale tam, kamor bodo prišle!« Prejšnjega dne je ujela besede s posveta, ki so ga imeli s terenci: »Pospraviti jih bo treba!« Slutila je, da se bo zgodilo najhujše. Ko so odšli, je šla stara Tominka gor v spalnico in odprla okno. Videla jih je, kako gredo čez polje in poslušala. Čakala je, da se bo zgodilo. Več kot pol ure je trajalo, preden je visoko na pobočju Male gore zagledala bliske ognja iz orožja in nato zaslišala strele. Bila je jasna noč in ocenila je, da mora biti nekje v Curkovem gozdu. Naslednje dni je šla pogledat, pa ni našla groba. Iskala je prenizko.

»Borci« Idrijskega bataljona VOS, drugi z leve sedi Vinko Kosovel, četrti Emil Bavčar - Rajko. Morili so civiliste.

Obute v poletne čevlje so šle po zasneženi poti

Lahko si približno predstavljamo, kako je bilo. Niso jim povedali, kam jih ženejo. Verjetno so jim rekli, da morajo na poveljstvo mesta. Tam bodo odločali, kaj z njimi. Obute v poletne čevlje so šle po zasneženi poti. Noč je bila jasna. Niso se upirale. Vdano so stopale in upale, da se ne bo zgodilo najhujše. V hrib so šli po kolovozni gozdni poti, nekaki bližnjici, ki pelje na Malo goro. V gozdu je bilo snega še manj kot na čistem. Vzpona je bilo dvesto metrov. Hodili so po temi. Potem pa so nenapovedano padli streli. Mrtvih niso slačili in jih ne sezuvali. Pod potjo so v kotanji izkopali plitvo jamo, jih zvlekli vanjo, nametali čez nekaj zemlje in odšli.

Gozdar je naletel na obgrizena trupla

A tega leta je bila zgodnja pomlad in upokojeni gozdar Zajc, zdaj /leta 1998/ zaposlen kot upravitelj Curkovega gozda, je naletel na grob, ki so ga razkopale lisice, in na obgrizena trupla. Ena od glav je bila odtrgana. Dogovoril se je s Kosmačem, s sosedom, ki je vzel še sina. Naložili so si lopate in motike, kot da gredo popravljat cesto. Jamo so poglobili, vanjo položili ostanke deklet in jo zasuli, na grob pa naložili kamenje. Do konca vojne niso povedali nikomur. Verižico in prstan, ki ju je nosila Katarina, so izročili črnovrškemu župniku Ivanu Kobalu, ta pa je dal oboje očetu.

Čukova mama do smrti ni izvedela, kaj se je zgodilo njenima dekletoma. Potem pa je med prvimi šel gor oče. Postavili so križ in zasadili smreko. V začetku je hodil za vse svete od družine samo on. Za grob je skrbela družina Zajc iz naselja Mala Gora, kasneje tudi sestra Pepca, ki se je poročila z domačim sinom Marjanom. Ta se je spominjala tistih strelov. V njihovi hiši je bila komanda mesta Črni Vrh. Ko je počilo, so partizani v paniki stekli na prosto in se, ker je bilo tiho, brez poizvedovanja vrnili v hišo.

Partizanska resnica: »Odšle so prostovoljno na Dolenjsko.«

Čez teden dni je Anton Poženel, brat Klav­žarjeve žene, prišel kot partizan povedat: »Odšle so prostovoljno na Dolenjsko. Hočejo se izogniti obrekljivim jezikom.« Mateju je še danes žal, da ga ni, dokler je bil ta še živ, vprašal, kdo ga je poslal. Ozbičeva Albina se je odpravila k župniku, da bi mu plačala za mašo za sestrino srečno vrnitev. »Saj so mrtve! Ubili so jih!«, je vzkliknil in zatrdil, da to ve zanesljivo. Eden od domačinov, s partizanskim nazivom Božič, mu je poročal. Tudi za tistih triintrideset, ki so jih ustrelili v Dolenji Trebuši, potem ko so se jim bili 1. septembra 1944 predali ob napadu na posto­janko v Črnem Vrhu, mu je povedal. Župnik je tako izvedel zanje še pred sorodniki in jih vpisal kot mrtve v matično knjigo. Ko je šla Rupnikova Ivana iz Predgriž kmalu po tem napadu k župniku po neki dokument, je mirno napisal: »Rupnik Ivana, mož: pokojni Rupnik Franc,« ko ta sploh še ni vedela, da so moža ubili. Spremljal je dogajanje, vendar se je toliko zavaroval, da je nepreverjene ali nevarne podatke pisal s svinčnikom in ne črnilom.

Črni Vrh nad Idrijo na info tabli. FOTO: Ivo Žajdela

Fašisti v dvajsetih letih na planoti niso ubili nikogar, partizani pa ...

Umor treh deklet je bil za ljudi nekaj nezaslišanega. Fašisti v vseh dvajsetih letih svoje vladavine, dokler se ni začela vojna, na tej planoti niso ubili nikogar, partizani pa zdaj kar tri naenkrat. Zato so ljudje, naklonjeni partizanom, dejanje tajili. Ko je Albina nosila črno ruto, jo je sovaščanka iz Spodnjih Lom napadla: »Kaj nosiš tole na glavi? Saj so šle na Dolenjsko!«

Krvnik se je po vojni smrtno ponesrečil z motorjem

Ko so čez pol leta, avgusta 1944, ustanovili domobranska postojanka v Črnem Vrhu, so se domobranci ponudili, da bi raziskali zločin. Oče jim je odvrnil: »Bog je sodnik živih in mrtvih. Zaradi nas nočemo ničesar.« Za nobenega ni hotel povedati. Vedel je, da je za vsem Slavc, pobudnika pa Ivan Sedej, krojač, doma iz Zadloga, in njegova žena /glej Anton Kosovel, Borec, štev. 570–572, Ljubljana, 1999, str. 102, 149, 151–152, 161–162/. Že pred vojno so ga v Jugoslaviji zaprli kot komunista. Tudi Italijani so mu hitro prišli na sled in ga konfinirali v Potenzi. Po kapitulaciji Italije se je spet znašel v Lomah. Tudi Rupnikove, ki so stanovali z njim v isti hiši, je vpletel v svoje mreže. Po svoje je bilo nenavadno, da ni šlo za sovraštvo, naperjeno proti premožnejšim kmetom, ampak proti vaškim proletarcem, ljudem, ki so mislili drugače, predvsem tistim, ki so bolj zvesto hodili v cerkev in bili člani verskih organizacij. Nekak odbor so ti ljudje ustanovili že med Italijo, po njeni kapitulaciji pa so udarili. Krojač in žena nista hodila v cerkev. Proti koncu vojne je postal komisar v bolnici Pavla. Od tam se ga dobro spominjajo. Ko se je bilo treba zavrteti pri plesu, je bil najbolj uren, ko pa je bilo treba nositi ranjence, ga je zabolel hrbet. Po vojni se je smrtno ponesrečil z motorjem.

Črni Vrh nad Idrijo. FOTO: Ivo Žajdela

Če so ljudje o zločinu tiho, še ne pomeni, da so nanj pozabili

Velikonja: »Črnovrška planota je vedela, kaj se je zgodilo in kdo je bil zraven. Prvi so smeli govoriti, drugi so morali biti tiho, a molčali so vsi. Ostala je senca in nezaupanje. Tudi tam, kjer ni bilo državljanske vojne, ni po naseljih več tiste prisrčnosti med ljudmi, čeprav je življenje lažje. Tak je svet in razvoj. Če so ostali neporavnani računi, pa je toliko slabše. Dobro se ve, katere hiše in celo katere vasi so bile bele in katere rdeče. Če so ljudje o tem tiho, še ne pomeni, da so pozabili.«

Potem so se zaslišali streli in zabobneli topovi

Matej Čuk je Tinetu Velikonji leta 1998 pripovedoval tudi o uničenju domobranske postojanke in napadu na Črni Vrh: »Župnik jim je svetoval, naj bežijo. Kraj ni pravi za postojanko. Ni ga mogoče braniti. Bilo je v petek, zjutraj se je začelo, popoldne pa je bilo že konec /1. septembra 1944/. Pri Tominčevih smo kosili otavo. Nič se ni čutilo, da se pripravlja nekaj tako velikega, čeprav so Lome oddaljene samo nekaj kilometrov. Potem so se zaslišali streli in zabobneli topovi. Odšli smo domov in molili. Pa nismo vedeli, da gre nanje taka sila. Ves IX. korpus, celo brigada Garibaldi. Pa še izdajstvo je bilo. Vse so vedeli. Eden od zajetih domobrancev je šel celo v Trebče po vrv, do so ujetnike zvezali. Prvi je bil ubit poveljnik Jožko Jakoš in se zato niso pravočasno odločili za izpad. Gospodar me nato v nedeljo ni pustil k maši v Črni Vrh, šel sem v Godovič.«

Župnijska cerkev sv. Jošta v Črnem Vrhu nad Idrijo. FOTO: Ivo Žajdela

Ostal je oče z devetimi otroki od enega do sedemnajst let

Mama ni prebolela izgube hčera. Brat, ki se je sedemnajstleten pridružil domobrancem, je prišel s Teharij s tifusom. Ležal je v bolnišnici v Vipavi. Ko je v pozni jeseni istega leta zbolela z visoko vročino tudi mama, so najprej mislili, da ima isto. Šlo pa je za prehlad in pljučnico. Gospodarica si ni upala pomagati, ker se je bala, da bi se nalezla. Soseda Pepca se je je usmilila, jo umila in preoblekla. »Vidite, še danes sem živa!« A oslabela in brezvoljna mama bolezni ni bila kos. Umrla je 25. novembra.

Ostal je oče z devetimi otroki, starimi od enega do sedemnajst let. Štiri leta, do svojega osemnajstega leta, dokler ni zrasla ena od sester, je bil Matej glavni kuhar. Vsemu se je privadil, soseda ga je celo naučila peči kruh. Kravica, ki so je imeli že med vojno, je bila zlata. Čeprav majhna in koščena, jih je bogato zalagala z mlekom. Vsak teden so pridelali iz njega tri kilograme masla, za kilo masla pa se je po čudnih poteh dalo dobiti v Ljubljani deset kilogramov moke.

O nekem dogodku sta pričala križ in pritlikava smreka

Grob v gozdu pa je ostal. O nekem času in dogodku sta pričala križ in pritlikava smreka. Ker ji je primanjkovalo sonca, smre­ka ni rasla. Ob slovenski pomladi so sorodniki prosili oblast, da dovoli prekop. Odločala je uradnica higienske izpostave. Ko je izvedela, da gre za umrle pred desetletji, je samo zamahnila z roko in izdala dovoljenje. »Saj mene zraven ne potrebujete, boste že sami!«

Sorodnik umorjenih v Curkovem gozdu na pobočju Male Gore nad Zadlogom tako pričel z izkopom umorjenih treh žensk iz Lomov. VIR: Zaveza, št. 28

Kosti je bilo veliko in je bila krsta premajhna

Matej je v Črnem Vrhu naročil krsto. Ko je šel v Idrijo urejat dokumente za prekop, je srečal znanca, ki mu je rekel: »Ni treba, da je velika. Če so pokopane na peščenem, bo kosti komaj za pest.« A kosti je bilo veliko in je bila krsta premajhna. Čevlje, po katerih so jih prepoznali, so morali zakopati nazaj. Marijini so bili podkovani, Katarinini so bili okrašeni s posebnimi gumbi, kajti rada se je lepo oblačila in obuvala, Frančiškini pa polvisoki.

Velikonja: »Pogreb je bil lep. Škof Metod Pirih je svetoval, naj o tem ne razglašajo na ves glas. Še danes jim je žal, da so ga poslušali. Res je prišlo veliko gospodov, pa tudi domačinov, vendar bi prišli tudi Colčani, Podkrajci in Hotenci. Zamerili so, ker so nanje pozabili. Leto 1991 je bilo leto upanja. Takrat se je še dalo. Zdaj vsa tri dekleta počivajo skupaj na črnovrškem pokopališču.«

Joško Kragelj je v knjigi Pobitim v spomin (Gorica, 2003, str. 28–30) zapisal, da se je pogreba udeležilo veliko domačinov in tudi duhovnikov, saj sta bili Marija in Katarina sestri vestnega sodelavca Ognjišča Silvestra Čuka.

Župnijska cerkev sv. Jošta in župnišče v Črnem Vrhu nad Idrijo. FOTO: Ivo Žajdela

Mrliških listov na upravni enoti v Idriji niso hoteli izdati

»Z mrliškimi listi pa se ni izšlo,« je leta 1993 zapisal Tine Velikonja v prispevku v Zavezi Grob v črnem gozdu (številka 28, marec 1998, Ljubljana, str. 28–35). »Kljub nespornim dokazom, da so bile ubite, se je zataknilo, in to lani, leta 1997, ko je že veljal zakon o poenostavitvi postopka. Na upravni enoti v Idriji so imeli opravka z isto žensko, ki je urejala dokumente za izkop leta 1990. Najprej je bilo videti, da bo šlo gladko, sama prijaznost in uslužnost. Čez nekaj dni pa je zadeva postala zapletena. Videti je, da zaradi tega, ker so bile umorjene med vojno. Zanje zakon ne predvideva olajšav. Da so potrebne priče in izjave. Tako še danes ni mrliških listov, čeprav so umorjene napisane tako na farnih ploščah kot na nagrobniku. Če bi verjeli matični knjigi, so še vedno žive.«

Farne spominske plošče ob župnijski cerkev sv. Jošta v Črnem Vrhu nad Idrijo z imeni ljudi, ki so jih umorili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

»Tov. Maks« (Miro Perc) je ukazal tri dekleta ubiti

O zločinu komunističnih »varnostnikov« vosovcev je v svoji knjigi Z udarno pestjo pisal tudi Sandro Oblak (Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2020, str. 111–113). »5. januarja 1944 je prišel v Lome že omenjeni Vinko Kosovel s svojimi varnostniki in po domačih hišah ugrabil tri dekleta: Marijo in Katarino Čuk ter Frančiško Ozbič. Odgnali so jih v Zadlog na domačijo k Tomincu, kjer je imela črnovrška četa VOS svoj štab, nato so jih poslali naprej na štab PK VOS v Gorenjo Trebušo. Tam so jih zasliševali, a niso izvedeli nič tehtnega oz. obtežilnega. 16. januarja so dekleta prignali nazaj v Zadlog. Tam so jih še vedno zadrževali, a so bile, kakor se je spominjala gospodinja pri Tomincu, pod blagim nadzorstvom. Uporabljali so jih za gospodinjska dela (kuhanje, pranje itd.). Priprte so bile v enem izmed hišnih prostorov, kamor jih je Jože, oče Marije in Katarine Čuk, prišel obiskat. Njunemu bratu pa so partizani rekli, da bodo že prišle domov. Med tem časom so na sedežu črnovrške čete VOS iskali obremenilne informacije za dekleta. 28. januarja je komandant bataljona VOS za idrijsko okrožje (tovariš Dušan) pisal tov. Maksu na PK VOS v zvezi z dekleti. Naštel mu je njihova 'zločinska dejanja' (prenašanje pošte za domobrance, razdeljevanje domobranskega časopisa itd.) brez navajanja podrobnosti in datumov, zapisal pa je tudi: 'Nekoč so v Črnem Vrhu pred cerkvijo govorile, da toliko bodo že napravili belogardisti, da bodo pobili vse komuniste ter podobno. Ljudje se jih vsi boje ter pravijo, da se ne smejo pustiti na svobodo. Upam, da so podatki dovolj jasni, da se ženske napravi neškodljive. Čakam tvojega potrdila.' Tov. Maks iz PK VOS s svojim 'potrdilom' ni zamujal, saj je čez dva dni prišel odgovor: 'Radi onih treh žensk: po vaših podatkih zaslužijo najstrožjo kazen. Izvršite to čimprej.'«

Farne spominske plošče v Črnem Vrhu nad Idrijo z imeni ljudi iz Lomov. FOTO: Ivo Žajdela

Umorjena dekleta so na Dolenjskem delala še po letu 1990

Oblak je še zapisal, da so prekop umorjenih opravili šele po letu 1990. »Očeta Frančiške Ozbič so še v vojnem času nameravali ravno tako ubiti. Ko so ga imeli partizani zaprtega na Vojskem, mu je stražar z imenom Janez (priimek neznan) rešil življenje, tako da mu je rekel, naj zbeži v Idrijo, sam pa je obvestil soborce, češ da je pobegnil, ampak v drugo smer.« Vir: AS 1931, t. e. 631, a. e. 2 (Bataljon VS za idrijsko okrožje), Poročilo bataljona VS za idrijsko okrožje tov. Maksu pri PK VOS z dne 28. 1. in 31. 1. 1944; Pobitim v spomin (ur. Jožko Kragelj), Gorica, 2003, str. 28, 29; Anton Kosovel, Ljubljana, 2003, Zločin brez kazni, str. 119–121; Izjava Anica Čuk; Spomini Rudolf; 1. del, oddaja Pričevalci na RTV SLO, 14. 1. 2020.

Konec

Farne spominske plošče ob župnijski cerkev sv. Jošta v Črnem Vrhu nad Idrijo z imeni ljudi, ki so jih umorili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

1/15