Jezus v evangelijih človeka vedno znova vabi k odpuščanju. Ko ga Peter vpraša, kolikokrat naj odpusti, mu odgovori: »Do sedemdesetkrat sedemkrat. Tudi v molitvi Očenaša nas poleg vseh drugih povabil povabi k odpuščanju,« razloži Brinjovc. 

Vabljeni k ogledu osme epizode: Kako odpustiti nekomu, ki nas je prizadel?

Odpuščanje je dar

»Ko nas nekdo prizadene, nastane rana, včasih tudi brazgotina, ki nas na dogodek vedno znova spominja,« pojasnjuje p. Toni. Prav zato odpuščanja ni mogoče preprosto ukazati samemu sebi. Pogosta napaka je prepričanje, da moramo vse opraviti zgolj z lastno voljo.  

Po njegovih besedah je lahko drugače, če rano izročimo Bogu. »Odpuščanje je Božje delo. Bog v meni odpusti drugemu,« poudarja in dodaja, da človek pogosto šele takrat začuti olajšanje.

P. Toni Brinjovc tokrat o tem, kako odpustiti nekomu, ki nas je prizadel. FOTO: Domen Permozer 

Odpuščanje je namreč v prvi vrsti pomembno za tistega, ki nosi zamero. Če v sebi dolgo hranimo jezo ali sovraštvo, s tem največ škodujemo sebi. Drugi človek morda celo mirno živi naprej, medtem ko sami vedno znova podoživljamo bolečino. Ko zmoremo odpustiti, se zato pogosto pojavi občutek, kot da se nam je »kamen odvalil od srca«.

Najprej zaupati, šele na to razumeti

P. Toni pri tem opozarja na pomembno razliko med Marijinim ravnanjem in našo pogosto držo: »Marija najprej zaupa in šele potem začne razumevati. Mi pa hočemo najprej razumeti in šele potem zaupati.«

Prav tega obrata se lahko po njegovem mnenju učimo od Marije. Ni treba, da takoj razumemo, zakaj se nam je nekaj zgodilo, zakaj nas je nekdo prizadel ali kako se bo določena situacija razpletla. Človek lahko najprej zaupa in šele skozi čas postopoma pride tudi do sprejemanja.

Ni treba, da takoj razumemo, zakaj se nam je nekaj zgodilo. FOTO: Domen Permozer 

Evangeliji večkrat omenjajo, da je Marija dogodke ohranjala v svojem srcu in jih premišljevala. Ob tem p. Toni poudarja pomen Božje besede in molitve, ob katerih lahko človek svoje rane počasi razumeva in izroča. P. Toni se ob tem spominja tudi gospe, ki je večkrat prihajala na Ptujsko Goro. Dolgo je nosila zamero in sovraštvo do določene osebe, dokler ni po več obiskih začutila, da je tega bremena osvobojena.

Meja med odpuščanjem in postavljanjem zdravih meja 

Patru Toniju sem postavila tudi vprašanje, kje je v krščanskem pogledu meja med odpuščanjem in postavljanjem zdravih meja. Toni je pri tem jasen: »Meje so nujne. Odpuščanje je dejanje srca, vendar to ne pomeni, da dovolimo nekomu, da nas vedno znova prizadene ali ponižuje,« poudarja in dodaja, da gre tukaj za zaščito lastnega dostojanstva in priznanje, da ima vsak človek vrednost, ki je drugi ne smejo teptati.

Kadar rana ostaja več let in človek sam ne zmore skozi proces odpuščanja, Toni svetuje, naj poišče pomoč. »Dolgotrajna zamera lahko sčasoma postane skoraj način življenja, človek pa se lahko nanjo celo navadi,« pravi. Takrat je pomembno, da se skozi bolečino ne prebija sam, ampak poišče človeka, ki mu lahko pomaga.

Kaj pa ko smo mi tisti, ki smo nekoga prizadeli?

Včasih nismo ranjeni mi, ampak smo nekoga prizadeli sami. Če človek verjame, da mu Bog odpušča in ga kljub njegovim napakam sprejema, lahko svobodneje prizna tudi lastno krivdo.

Dolgotrajna zamera lahko sčasoma postane skoraj način življenja. FOTO: Domen Permozer 

Naslednji korak pa mora kljub temu narediti sam: stopiti do človeka in reči, da mu je žal. Prav opravičilo je pogosto ena težjih oblik ponižnosti. Tudi pri spovedi zato p. Toni ljudem včasih za pokoro svetuje, naj se človeku, ki so ga prizadeli, opravičijo in ga prosijo odpuščanja.

»Pri tem se znova vrača k Mariji. Kot Mati usmiljenja človeka ne zadržuje pri sebi, ampak ga vodi k izviru odpuščanja. To je Jezus,« poved Toni.