Marijino vnebovzetje odpira pogled onkraj smrti

V prazničnih nagovorih ob prazniku Marijinega vnebovzetja so slovenski škofje letos še posebej opozorili na svetost življenja od spočetja do naravne smrti. Njihovo sporočilo je aktualno še zlasti v luči sprejemanja zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. O dostojanstvu telesa Na Brezjah je pri slovesni maši ljubljanski nadškof Stanislav Zore romarje nagovoril kot romarje upanja in jih spodbudil, naj ostanejo povezani z Marijo. Spomnil je, da je to eden najstarejših praznikov, dogma pa je bila razglašena leta 1950 zaradi »razširjenega materializma in dvomov o vstajenju telesa« po grozotah druge svetovne vojne. S tem je povezal slovensko rano nepokopanih žrtev povojnih pobojev: »Dostojen pokop pomeni, da jim vrnemo in priznamo tisto dostojanstvo, poštenje in ljubezen do domovine, ki so jim bili zanikani.« Kritično se je opredelil tudi do zakona o prostovoljnem končanju življenja, ki ga vidi kot odpoved skrbi za najbolj ranljive: »Namesto da bi ljudi v potrebi in stiski objeli ter jim podarjali čas in bližino, jim bomo dali vrv, s katero bodo končali življenje. Vse to zaradi tega, ker se nam tako zelo smilijo, da bežimo od njih.« Vernike je pozval k jasnemu javnemu pričevanju: »Mi bomo ostali zagovorniki in varuhi človekovega življenja od spočetja do naravne smrti.« Dejal je, da v svoji nemoči, dvomih in bolečini potrebujemo Marijo: »Ona nam osuši solze in ozdravi srce, da moremo spet videti in ljubiti.« O neomajnem upanju Vernike, zbrane na Zaplazu, je nagovoril novomeški škof in predsednik SŠK Andrej Saje. Poudaril je, da praznik razodeva, »kako globoko Bog spoštuje človeško telo«, in da obljuba, izpolnjena v Mariji, velja tudi za vse verujoče. »Marijino vnebovzetje krepi našo vero in krščansko upanje, da je vsak korak vere in zvestobe Božjemu načrtu poln smisla in vodi v življenje.« Opozoril je na izzive sodobnega časa, ki kličejo po trdnosti, sočutju in luči, ter spomnil na besede sv. Bernarda: »Če se tvoje srce znajde v viharju – poglej zvezdo, pokliči Marijo!« Posebej je poudaril klic h »kulturi življenja« in kritično ocenil uzakonjeni samomor s pomočjo: »Odgovor na trpljenje ni pospešena smrt, temveč več podpore življenju.« Vernike je pozval: »Sprejemajmo življenje kot Božji dar, ne kot osebno lastnino. Ne pustimo starejših samih. Mladim rodovom pomagajmo, da bodo sprejemali starejše in se o smrti ne bodo bali pogovarjati. Smrt ni pravica, ampak prehod v novo življenje.« Dotaknil se je tudi vojn, lakote in družbenih sprememb ter sporočil, da »prav v takem svetu smo kristjani poklicani k neomajnemu in trdnemu upanju, ki črpa moč iz vstalega Kristusa«. O strahu pred smrtjo Celjski škof Maksimilijan Matjaž je mašo daroval na Tinski gori ob starem svetišču tinske Matere. Vernike je spodbudil k drži zahvale, ob Marijinem prazniku še posebej za materinsko držo, »s katero je lahko sprejela in izpolnila veliko poslanstvo, ki ji ga je Bog zaupal«. V nadaljevanju se je zahvalil za tri Marijine drže: upanje, poslušnost in pogum. To so drže, »ki jih Gospod daje tudi vsakemu izmed nas, da bi lahko po teh držah v svetu širili njegovo kraljestvo«. Izpostavil je Božjo dobroto in spregovoril o strahu pred smrtjo, ki se v tem času širi: »Naši stari so vedno pri vsaki molitvi dodajali tisto prošnjo za srečno zadnjo uro. Morda je strah pred zadnjo uro danes posledica prav tega, da si mislimo, da bomo tudi z zadnjo uro mi upravljali, jo mi določili. Ta zadnja ura je v rokah dobrega in usmiljenega Boga in smemo zaupati in verjeti, da je on tisti, ki nam bo dajal moč, ljubezen in potrpežljivost, da jo bomo zmogli živeti v polnosti, živeti tako, da v resnici ne bo zadnja, ampak se bo spremenila v novo uro, ki ne bo imela konca,« je škof še posebej poudaril in spodbudil, naj nam bo Marija tudi zgled, kako prisluhniti sočloveku. O veri v vstajenje Da se na praznik Marijinega vnebovzetja zahvaljujemo za življenjsko zgodbo s srečnim koncem, pa je na Ptujski Gori dejal mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Plemenit človek se veseli takih zgodb, ki mu postanejo opora v trenutkih preizkušnje. Poudaril je, da pogled na svet, ki trdi, da je življenje treba čimbolj izkoristiti, in vidi pokopališče kot zadnjo postajo, ne vodi k srečnemu koncu. Zemeljska razsežnosti ni edina razsežnost našega življenja. »Vstajenje ni zgolj dejstvo, da se po smrti znova prebudimo, temveč pomeni novo obliko življenja.« Tudi Cvikl se ni mogel izogniti zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in dejal, da ko »družba izgubi spoštovanje do življenja, to prizadene oba konca: starejše in bolne odpravi, ker so breme otrokom, nerojene pa, ker so breme staršem«. To briše preteklost in prihodnost. »Zato sprejmimo prihodnost, ki se rojeva, z veseljem, ter se učimo iz izkušenj preteklosti, ki nam jih posredujejo starejši,« je poudaril. Praznik Marijinega vnebovzetja pa kaže cilj naše poti: »Vidimo, da je Marija v raju s Kristusom – in to nas tolaži ter nam daje upanje na našem zemeljskem romanju.« O veselju do življenja »Čeprav smo tukaj kot množica, nas je Marija sprejela vsakega posebej – z materinskim pogledom in naklonjenostjo,« je škof Peter Štumpf nagovoril romarje v Logu pri Vipavi. Opozoril je, da je cerkev že v Marijinem času doživljala preganjanje, in ona je to vedela. Tudi danes doživljamo težke čase: »Smo v velikem boju zmaja proti Bogu, da bi mu iztrgal duše.« Škof je opozoril, da smo na zemlji sicer še v boju z zmajem, vendar so nebesa že naša, »tam smo že doma, samo tja še moramo priti«. Opozoril je na zgled mladih svetnikov, kot je Karel Acutis, ki so neposredni, preprosti, zelo pogumni in se veselijo življenja. »Mladi svetniki so naše upanje. Živijo tudi med nami. Marija v nebesih se zelo veseli njihove lepe mladosti,« je dejal in dodal, da potrebujemo mlade svetnike, ki nam bodo pomagali živeti nebesa že tukaj in zdaj. O ponižnosti Apostolski nuncij v Sloveniji nadškof Luigi Bianco, ki je na praznik maševal v Olimju, je poudaril, da je največji praznik marijanske pobožnosti prav Marijino vnebovzetje. Spregovoril je o podobi žene iz Razodetja: »Ta žena, ki je okrašena z vsem svojim sijajem, luno in zvezdami, je podoba izbranega ljudstva, starega Izraela in nato novega Izraela, Cerkve.« Boj med dobrim in zlim, med ženo in zmajem se nadaljuje v zgodovini človeštva in v vsakem od nas. Celotna zgodovina odrešenja pa se izpolni v Mariji, ki je rodila Odrešenika: »Devica Marija je najponižnejša in hkrati najvišja med vsemi ustvarjenimi bitji. Ponižnost pomeni priznati omejenost človeškega položaja, vendar ne zato, da bi obupali ali postali pesimistični, ampak da bi bili pripravljeni sprejeti Boga in njegovo milost v svoje življenje.« Marija, ki je vzeta v nebesa, ni zapustila človeštva v veselih in žalostnih trenutkih zgodovine. Cerkvi in ljudem je dana kot znamenje upanja in tolažbe, znamenja Marijine bližine pa so prav številna Marijina svetišča. »Naj nas v nebo vzeta Marija varuje in spremlja na našem zemeljskem potovanju, vedno s pogledom, uprtim proti nebesom, kjer je pravo veselje. In naj nas vse naredi za ustvarjalce miru in prinašalce upanja za druge.« Ana Stražišar ana.strazisar@druzina.si

Dostop do članka (47174)

Marijino vnebovzetje odpira pogled onkraj smrti

Marijino vnebovzetje odpira pogled onkraj smrti

O dostojanstvu telesa

NOVICE

Slovenci smo zaradi vere

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.