V knjigi z naslovom Jugovzhodna Koroška 1918–1920 in podnaslovom Poskus sinteze burnih dogajanj od prevrata do plebiscita na območju nekdanjih političnih okrajev Velikovec/Völkermarkt, Wolfsberg (Volšperk) in Slovenj Gradec (Windischgraz) (502 strani) je zgodovinar dr. Marjan Linasi predstavil dogajanje v izjemnih časih po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstroogrske monarhije na območju treh takratnih političnih okrajev: Velikovec, Wolfsberg in Slovenj Gradec. Vsebinsko se je naslonil na roman koroškega pisatelja Prežihovega Voranca Požganica in sledil zgodbi poročnika Franja Malgaja.

Avtor je predstavil tudi nenavadno zgodbo vasi Libeliče

Območje, ki ga knjiga obravnava, je bilo do začetka junija 1919 zaznamovano z boji za slovensko-avstrijsko mejo, del ozemlja je bil vključen v novo jugoslovansko državo, del pa v plebiscitno cono A, kjer se je glasovanje 10. oktobra 1920 izteklo v prid Republike Avstrije. Posebnost knjige je, da se je avtor poskušal vživeti v situacijo, kakršno so občutili mali ljudje, tako Slovenci kot nemško govoreči. Zanimali so ga tihi in nevidni procesi, vprašanje uprave, pomanjkanje, epidemije kužnih bolezni kot posledica vojne. Ni mogel mimo dejstva, da sta dogajanje pred plebiscitom in plebiscit sam na eni in drugi strani vzbujala zelo negativna čustva, posledice so se čutile še dolgo. Avtor je predstavil tudi nenavadno zgodbo vasi Libeliče, ki je bila že dve leti pod Avstrijo, potem pa je po prizadevanju domačinov prišla pod Jugoslavijo.

Spomenik Franju Malgaju v Dobrijah pri Ravnah na Koroškem. FOTO: Ivo Žajdela

Poskus sinteze burnih dogajanj od prevrata do plebiscita

Politični okraj Velikovec je bil po avstrijski protiofenzivi kmalu po novem letu 1919, ko so slovenske sile pregnali z večine drugega dela Koroške, območje, ki so ga še štiri mesece dokaj trdno držale v rokah slovenske sile. Če bi držala teza, da tisto, kar kdo zasede, ostane v njegovih rokah, bi ga morale antantne sile brez plebiscita v celoti, ne le Mežiško dolino, prepustiti nam. V aprilsko-majski protiofenzivi so avstrijske sile zasedle ves politični okraj Velikovec ter prodrle celo do Slovenj Gradca in Marenberga, nakar jih je jugoslovanska vojska v majsko-junijski ofenzivi potisnila nazaj ter ponovno zasedla tudi ves okraj Velikovec (in del okraja Volšperk). Tudi podnaslov Poskus sinteze burnih dogajanj od prevrata do plebiscita na območju nekdanjih političnih okrajev Velikovec/Völkermarkt, Wolfsberg (Volšperk) in Slovenj Gradec (Windischgraz) je zelo utemeljen, saj gre za tako obsežno in kompleksno dogajanje, da ga je težko zajeti v eno samo knjigo, in ta knjiga predstavlja le poskus sinteze.

Spomenik Franju Malgaju v Dobrijah pri Ravnah na Koroškem. FOTO: Ivo Žajdela

Spopadi niso ostali brez posledic

Seveda pa bi to lokalno dogajanje obviselo v zraku, če ga ne bi obravnavali v okviru širših dogodkov in procesov. Ravno tu se bo bralec lahko seznanil z mnogimi zanimivimi dejstvi, razmišljanji in ocenami celotnega dogajanja okrog plebiscita, priprav nanj na obeh straneh, končnega rezultata in posledic. Tudi posledic nasploh; torej kaj so koroški Slovenci pridobili (ali izgubili) z vključitvijo v Avstrijo in kaj smo ostali Slovenci pridobili (ali izgubili) z vključitvijo v jugoslovansko državo. V tem okviru posebej Libeličani.

Za uvod pa se je avtorju zdelo pomembno prikazati življenje Slovencev, zlasti koroških, v avstro-ogrski monarhiji in v času prve svetovne vojne. Ravno omenjena država jo je začela, nazadnje pa je prav vojna pokopala tudi njo. Zelo v skladu s svetopisemskim rekom: »Kdor bo z mečem začel, bo z mečem pokončan.« Vojna pa seveda ni ostala brez posledic, zato je avtor poleg vidnega dogajanja po njej obširno prikazal tudi tihe in manj vidne procese in dogajanja, kot so epidemije različnih bolezni, zlasti španske gripe. Kot domala vsako delo doslej je tudi to zaključil s poimenskimi seznami ubitih, tako naših kot nasprotnikovih, tako vojaških kot civilnih.

Franjo Malgaj VIR: Kamra

Franjo Malgaj: za Monte Zebio je dobil najvišje avstro-ogrsko odlikovanje

Pomemben del te teme je tudi osebnost Franjo Malgaj, zato ga naj malo bolj izpostavim. Rodil se je leta 1894 v Hruševcu pri Šentjurju. Nižjo gimnazijo je končal v Celju, višjo pa v Pazinu v Istri. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil Franjo star dvajset let, že jeseni 1914 pa je bil vpoklican v slavni slovenski 87. celjski pešpolk. Leta 1915 je končal šolo pehotnih rezervnih častnikov v Gorici in istega leta na soški fronti sodeloval v 1. in 2. soški bitki v bojih z Italijani na doberdobski planoti, zatem pa je zbolel za tifusom. Hitro se je pozdravil in vrnil v svojo enoto. 87. pešpolk je bil kasneje premeščen na Tirolsko in ko je avstrijsko poveljstvo iskalo prostovoljca, ki bi si upal zavzeti izjemno pomembno italijansko postojanko Monte Zebio, se je za to nalogo javil Franjo Malgaj. Izbral je 18 vojakov, Slovencev in z njimi presenetil ter premagal Italijane. Za svoje dejanje je dobil najvišje avstro-ogrsko odlikovanje – zlato medaljo za pogum, ki je bila eden izmed najpomembnejših vojnih priznanj, kar jih je lahko dobil nižji častnik avstro-ogrske vojske. Kot dobitnik tega prestižnega odlikovanja je sredi 1917 poslan v zaledje, v okrevališče Enzenbach pri Gradcu, kjer je študiral pravo in se privatno učil angleščine. Čeprav je bil predlagan za napredovanje v čin rezervnega nadporočnika, tega čina ni dobil, ker je bil v sodni preiskavi.

Franjo Malgaj v Velikovcu decembra 1918.
VIR: Muzej novejše zgodovine Celje

S svojimi vojaki je osvobodil kraje v Mežiški dolini

Ob razpadu Avstro-Ogrske je Malgaj, ki je bil v tem času poročnik v Celju zbral prostovoljce, doma večinoma iz Celja in okolice ter z njimi 6. novembra 1918 odšel na Koroško. S svojimi vojaki je osvobodil kraje v Mežiški dolini. Čin rezervnega nadporočnika je verjetno dobil 1. oktobra 1918 u ukazom vlade Države SHS v Zagrebu (bolj verjetno je dobil čin stotnika). V soglasju z generalom Maistrom je v usklajeni akciji 23. novembra prodrl v Labot in osvobodil tudi Velikovec. Pod njegovim poveljstvom so bili odbiti vsi poskusi ponovnega zavzetja teh mest. Skupaj s Srečkom Puncerjem je pričel izdajati časopis Korotan. Toda podobno kot generalu Maistru so tudi nadporočniku Malgaju odvzeli pristojnost za Koroško. Poslan je bil v zaledje.

Konec aprila 1919 je slovenska vojska, po odobritvi Narodne vlade v Ljubljani in poveljnika Dravske divizije generala Smiljanića, krenila v zgrešeno in nepravilno vodeno ofenzivo na Koroškem. Vodil jo je polkovnik Milan Bleiweis. Ofenziva je po kratkem napredovanju zastala, ob avstrijski protiofenzivi, pa so Bleiweisovo poveljstvo in slovenske enote razpadle. Slovenske čete so v neredu začele umik proti Slovenj Gradcu in Radljam. V boje je takrat posegel tudi nadporočnik Franjo Malgaj s svojo četo in padel. Junija 1919 je general Krste Smiljanić na čelu skupne slovensko-srbske vojske, vojske Države SHS, zavzel celotno slovensko Koroško, vse do Gospe Sveto, vendar je kasneje zaradi neuspelega plebiscita 1920 slovenska Koroška ostala v avstrijskih rokah.

Ob sestopu z drevesa se mu je sprožila bomba

6. maja 1919 je, hoteč čim bolje videti sovražne premike, splezal na drevo pri Tolstem Vrhu (pri Ravnah na Koroškem). Ob sestopu z drevesa se mu je po nesreči zataknila veja ob ročno bombo, ki mu je visela za pasom in bomba je eksplodirala. Nadporočnik Franjo Malgaj je padel star komaj 25 let. Na mestu njegove smrti so mu Slovenci kasneje postavili spomenik. Ob začetku druge svetovne vojne leta 1941 so nacisti tisti spomenik razbili in uničili, toda na istem mestu mu je bil po vojni postavljen novi. Posmrtno je bil leta 1920 odlikovan s Karadžordževo zvezdo z meči 4. stopnje.

Nagrobnik Franja Malgaja v Šentjur pri Celju. FOTO: Ivo Žajdela

Za novo domovino je dal svoje življenje

Z arhivskimi dokumenti in dnevniki je dokazano, da Malgaj ni bil nikoli ranjen, da ni bil povišan v rezervnega nadporočnika avstro-ogrske vojske, verjetno pa je dosegel celo čin stotnika slovenske vojske. Prav tako je ugotovljeno kje in na kakšni dolžnosti se je Malgaj nahajal leta 1917 in do avgusta 1918. Ohranjen je prepis Malgajevega dnevnika o pohodu na Koroško novembra 1918, medtem ko so dnevnik za leto 1919 (po časopisnih poročilih) odvzeli mrtvemu Malgaju avstrijski organi.

Kakor si je leta 1916 prislužil zlato medaljo za pogum v boju proti Italijanom na Monte Zebiu, tako je posmrtno odlikovan z visokim jugoslovanskim odlikovanjem za osvoboditev Mežiške doline, kakor tudi, da je za novo domovino dal svoje življenje.

Marjan Linasi, Jugovzhodna Koroška – infoBogdan Sajovic, Borci za severno mejo, Franjo Malgaj, Demokracija, 30. 10. 2008Špela Kuralt, Mladenič, ki ga je izbrala zgodovina, Franjo Malgaj, Delo, 14. 11. 2018

Nejc Strojnik, Junaštvo se je dotaknilo tudi mladih, Franjo Malgaj, Dobrije, Večer, 9. 5. 2022