Knjiga akademika Marka Snoja je spomenik živalim, ki so se pred 15.000 leti ali več odločile živeti v podrejenem in brezpogojnem sožitju s človekom. Uvodni del poljudno prikazuje jezikoslovna spoznanja in opažanja o besedi pes, njeni besedni družini in sopomenkah ter drugih s to živaljo povezanih izrazih. Osredinja se na slovenski jezik in prostor, a pogleda tudi onkraj domačega plota, saj sebe ne moremo spoznati, če vsaj malo ne poznamo drugih. Nadaljuje se z opisi in razlagami stalnih besednih zvez s sestavino pes, se pravi terminov, frazemov, pregovorov in rekov.

Temu sledijo poglavja o psu v slovenskem leposlovju in slovstveni folklori, o sporazumevanju med psom in človekom, oris zgodovine pasjih imen pri starih ljudstvih in pri nas ter navedba raznih številskih podatkov. Zaključi se s slovnico naših pasjih imen in navodili za branje slovarja.

Slovar prinaša 12.815 imen 196.312 slovenskih psov

Osrednji del knjige sestavlja slovar, ki prinaša 12.815 imen 196.312 slovenskih psov, zapisanih na 17.505 načinov, kakor so bila septembra 2018 vpisana v Centralnem registru domačih živali. Tista s 50 nosilci ali več (ali če je bil kak pes s tem imenom kdaj član avtorjeve družine) so tudi etimološko osvetljena. Naslovi poglavij: Pasja imena nekdaj, Psi in njihova imena v številkah, Pasja imena glede na izvor in pomensko motivacijo, Slovnica pasjih imen, Pes v slovarju. V slovarju je tudi nekaj splošnejših prispevkov, Nine Ledinek (Pes v splošnih razlagalnih slovarjih, Pes v več besedah), Toneta Smoleja (Pes v slovenski prozi) in Marjetke Golež Kaučič (Pes v slovenski folklori) ter odlomek iz dela Josipa Jurčiča Deklica in pasjeglavci.

Tomaž Jurca s knjigo Osem obramb Vergerija. FOTO: Ivo Žajdela

Tomaž Jurca: Osem obramb Vergerija, koprskega škofa

Založba ZRC je izdala knjigo Tomaža Jurce Osem obramb Vergerija, koprskega škofa; O nesreči in preganjanju, ki so ju utrpeli tisti iz Kopra v letu 1548. Spisa ponujata zanimiv pogled na zadnja leta Vergerijevega življenja (Peter Pavel Vergerij oz. Pier Paolo Vergerio) v Italiji in na razmere v Kopru neposredno pred škofovim umikom pred preganjalci. Glede na druge vire tudi dovolj objektivno osvetljujeta ozadje dolgotrajnega procesa, ki so ga sprožili proti Vergeriju in se je kljub pomanjkanju oprijemljivih dokazov in mnogim nepravilnostim končal z obsodbo in izgnanstvom. Gre torej za nadvse zanimivo mikrozgodovinsko sliko mesta na obrobju beneške oblasti in tamkajšnjih versko-družbenih razmer ter ustanov v času verskega razkola, reformacije in protireformacije, ter nenazadnje tudi za prikaz dobro utemeljene in tehtne obrambe človeka, ki v današnjem času ne bi smel veljati za krivoverca.

Osebne zamere, ne kriva vera

Kot je dejal avtor prevoda in spremne študije Tomaž Jurca imata spisa Osem obramb in O nesreči in preganjanju tistih iz Kopra v okviru res obsežne Vergerijeve produkcije, od katere je nekaj malega že izšlo pri založbi ZRC, posebno mesto. »Tukaj ne gre za tipično protestantsko propagando, kakršne smo vajeni od Vergerija, ampak, kot razkriva naslov, za pravno obrambo pred obtožbami inkvizicije in pa za zanimivo mikrozgodovinsko sliko koprskega območja sredi 40 let 16. stoletja. In še posebej gre tu za leto 1548, torej zadnje leto Vergerijevega škofovanja, spomladi naslednje leto se je namreč umaknil v Švico.

Kot vemo, so proti njemu sprožil inkvizicijski proces, ker se je zapletel v spor s koprskimi frančiškani in papeško rodbino Farnese. Besedilo razkrije, da so bile za procesom v prvi vrsti osebne zamere, ne pa toliko kriva vera, ki mu jo očitajo.

To je Vergerij zelo dobro utemeljil v obrambi, dokazal je namreč, da ni nikjer prekršil katoliških kanonov, da je kot škof učil čisto vero (ki jo podpirajo dekretali, papeški odloki ipd.) uprl se je samo neprimernemu vedenju menihov. Vemo, da je postavil železno ograjo med bližnjima samostanoma frančiškanov in klaris, ker so menih zelo radi obiskovali klarise. Uprl se je tudi ljudski pobožnosti, ki so jo koprski frančiškani izkoriščali za zaslužek.«

Kip Petra Pavla Vergerija v Kopru. FOTO: Ivo Žajdela

Vergerij: Naj raje častijo Jezusa kot pa svetnike

Za osvetlitev te pridobitne dejavnosti je Jurca omenil zgodbo, ki jo je Vergerij pogosto omenjal, o mladem frančiškanu in poročeni ženski, ki sta imela razmerje in se jima je rodil otrok. Ker je bilo jasno, da ženskin soprog, ki je bil v tujini, ni mogel biti njegov oče, jo je menih prepričal, da se ji je v eni od frančiškanskih cerkva prikazala Marija in ji podarila otroka. Ko so to razglasili naokoli, so se prebivalci iz bližnjih mest začeli zgrinjati na kraj čudeža, menihi pa so tam podjetno pobirali prispevke. Škof Vergerij je prevaro razkril, krivce našel, jih kaznoval in to so mu zamerili.

»Seveda je k zameram prispevala tudi Vergerijeva prepirljiva osebnost, ampak kot rečeno, niso mu mogli očitati niti enega primera krive vere. Ko so mu očitali, da je govoril proti svetnikom, je dejal, da so to izmišljene legende in da naj raje častijo Jezusa kot pa svetnike. In proti temu niso mogli nič, stigme pač ne prinesejo odrešenja in jim je spet vzel nekaj zaslužka.«

Ko so leta 2019 v Kopru pripravljali kor za nove orgle, so odkrili nadvse zanimivo kamnito ploščo. Na eni strani je bil Kristusov monogram s križema iz 6. stoletja, na hrbtni pa v 16. stoletju vklesan napis, ki se je dotikal Vergerija in so ga kasneje cenzurirali. FOTO: Ivo Žajdela

Vergerijeve Obrambe so tehtne in dobro utemeljene

Tomaž Jurca je dodal, da ta dva spisa »ponujata zanimiv opis delovanja bratovščin, meniških redov in ljudske pobožnosti na lokalni ravni, v ozadju pa je vseskozi ta dinamika med beneško republiko (pod katero je spadal takrat Koper) in Rimsko cerkvijo. Vpliv slednje pa se zelo dobro kaže v delovanju inkvizicije, ki je v času procesa, še posebej leta 1548, dokaj strogo delovala v Kopru, torej razna zaslišanja, podkupovanje prič, ustrahovanje in podobno.

 To nasilje je Vergerij popisal dokaj verodostojno in skladno z drugimi viri in vse to dokazuje, da ga ne smemo preučevati skozi razlage njegovih sovražnikov, ampak moramo brati tudi njegove spise. Tudi Obrambe nam to potrjujejo, saj so tehtne in dobro utemeljene. Prav to je namen prevodov Vergerijevih del, ki trenutno nastajajo, da to osebnost, ne nazadnje tudi Trubarjevega sodelavca, še enkrat preučimo in ovrednotimo.«