»Devetnajstletni pokončen in veren kmečki fant Alojz Murgelj je moral prestati pekel,« je povedala Romana Bider, predstavnica pobude Vseposvojitev. V uvodnem pozdravu je navedla besede pisatelja Alessandra D'Avenia: »Vzemi stran ljubezen in dobil boš pekel. Dodaj ljubezen in dobil boš tisto, kar ni pekel.« Da se peklu zoperstavimo je zato potrebno popravljati, povezati, obnavljati, začeti znova, se spraviti, je dodala Biderjeva.

Romana Bider je dejala, da je Alojz Murgelj moral prestati pekel. FOTO: Tatjana Splichal

Somaševanje je vodil iz župnik iz Mirne Peči, kjer je bil Alojz ubit, mag. Blaž Franko, prisotni pa so bili tudi župljani njegove rojstne župnije Prečna. Pel je Župnijski pevski zbor Sv. Antona Padovanskega iz Prečne pod vodstvom Tončke Malenšek ob orgelski spremljavi Mateja Burgerja.

Devetnajstletni pokončen in veren kmečki fant Alojz Murgelj je moral prestati pekel. (Romana Bider)

Zaslepljeni od ideologije

Župnik Blaž Franko je v pridigi začel s pogledom na grad Hmeljnik, pod katerim so ubili Alojzija skupaj z bratom Antonom in župnikom Jankom Komljancem: »Je priča časov, ko je v naši domovini vladala druga svetovna vojna, ko je vladala tema ideologije, ki je prikazovala zlo kot pravičnost, nasilje kot osvoboditev, maščevanje kakor junaštvo. Številni ljudje zaslepljeni od sovraštva so tam in marsikod drugod, zasramovali, mučili in ubijali, medtem ko so bili prepričani, da delajo nekaj velikega.«

Devetnajstletni Alojzij, za katerega mašujemo danes, je bil zgled pokončnega kristjana. (Blaž Franko)

»Devetnajstletni Alojzij, za katerega mašujemo danes, je bil zgled pokončnega kristjana, ponosnega na svoje kmečko izročilo in na tisto vero, ki jo je prevzel v svoji družini in domači župniji,« je poudaril Franko in dejal, da je prav to bilo peklo tiste, ki so želeli pozabiti na svojo vero in so se je v srcu sramovali. Zato jih niso le preprosto likvidirali, ampak jih tudi več dni zverinsko mučili, sami so si morali skopati grob, v katerega so jih vrgli enega čez drugega.

Nikoli več?

Župnik Franko se je nato obrnil na sedanjost, ko se trudi vzgojiti mlade v pokončne kristjane, a ga je hkrati strah za njih, saj »še vedno živijo ljudje, ki pravijo, da si zaslužimo smrt« in bi bili pripravljeni storiti isto kot pred osemdesetimi leti. »Ni vprašanje, če bo prišel, ampak kdaj bo prišel dan, ko bo naša človeška narava zopet padla na tisti nivo, da bo brat ubijal brata, zaslepljen od ideologije, v imenu sovraštva do tistih, ki učijo mir in ljubezen,« je prepričan Franko. Toda kristjani se ne smemo spustiti na to raven in se obrniti k sovraštvu, saj nas evangelij uči »usmiljenja, odpuščanja, dobrote in pravičnosti, ki je prepuščena njemu, večnemu sodniku«.

Breme zla ne izgine, breme zla ne da miru. (Blaž Franko)

Franko se je vprašal, kaj se je zgodilo s storilci teh grozodejstev. Dobili so časti, spomenike, službe, toda hkrati so morali zelo trpeti: »Breme zla ne izgine, breme zla ne da miru.« Kot je dejal, so bili tudi na drugi strani »dobri, kmečki, krščanski fantje«, ki jih zapeljal zanos mladosti in revolucije, ali so to počeli iz strahu za lastno življenje. Kot je povedal Franko, jih je bolečina razganjala vse do smrti, veliko jih je zapadlo alkoholu, jezi in gnevu.

Alojz Murgelj je bil ubit skupaj z bratom Antonom in župnikom Jankom Komljancem. FOTO: Tatjana Splichal 

Luč, ki ne ugasne

Na koncu, je dejal Franko, »vse zemeljske časti minejo, revolucionarne parole utihnejo, ostane pa tihi in pokončni zgled naših mučencev,« ki danes glasno govori in kriči. Moč Alojzija Murglja namreč ni bila v orožju ali položaju, ampak v zvestobi Kristusu: »Ko je stal ves pretepen, porezan, ponižan pred svojim lastnim grobom, ni preklinjal, ampak je molil.« 

Zmagoslavje partizanov gre v pozabo, luč svetnikov pa se vzdiguje. (Blaž Franko)

»Zmagoslavje partizanov gre v pozabo, luč svetnikov pa se vzdiguje, da bo vedno svetila na oltarju,« je zatrdil Franko: »Spomeniki razpadajo, zgled naših mučencev pa bo vedno sijal, kajti zgodovina ne bo nikdar pozabila tistih, ki so ljubili z vso močjo, z vso dušo.« Dokler stojimo v Kristusovi luči, nas ni strah, tudi če se kdaj zdi, da smo premagani, saj tako kot nas učijo ruševine gradu Hmeljnik »vsako nasilje premine, izgine v prah, mi kot otroci luči pa svetimo in ostanemo«.

Vemo, da imamo v nebesih svoje priprošnjike

Zbrali smo nekaj vtisov med udeleženkami pri maši.

Danica Mirtič, nečakinja: Alojz je bil mamim brat. Mama je malo govorila o tem. Na začetku si niso upali, potem pa niso mogli. Govorila pa je kako so živeli v krščanski ljubezni, bili lepo vzgojeni, cele zime brali, bili so ozaveščeni in domoljubni. Redno so hodili k maši, mama je bila v Marijini družbi. Lojze in Tone sta bila zelo verna, zlasti Lojze, ki je vsak dan šel k maši, uro hoda peš.

Kot sorodniica sem srečna, da so bili tako srčni ljudje in velika žalost me preveva, ko pomislim, da so na tak način umrli. Župnik Janko Komljanec jih je v zadnjih trenutkih življenja opogumljal in blagoslavljal. Vemo, da imamo v nebesih svoje priprošnjike.

Ana Kastelic, nečakinja: Vem, da je bil stric Lojze zelo pokončen, energičen, mlad, zagret, vsako jutro šel uro daleč k maši in ko je prišel domov, je začel delat, kot, da ni bil nikjer. Moja mama je bila zelo ponosna naj, ker je bil tudi zelo lep človek. Ko smo kot otroci šli k stari mami in teti na obisk, je bil najlepši.

Danes mi je med mašo za Lojzeta zaigralo srce. Bilo je vzneseno, tako kot si zasluži, ker je bila njegova smrt tako kruta. Verjamemo, da je v nebesih in da tudi za nas prosi.

Danica Mirtič in Ana Kastelic sta sestri dvojčici, nečakinji Alojza Murglja. FOTO: Tatjana Splichal

Romana Bider, pobudnica Vseposvojitve: Zvrhano polna sem lepih vtisov od sinoči. Navdušena sem nad lepim obiskom, nad klenimi Dolenjci, nad pevci in seveda nad duhovnikom Blažem Frankom. Njegova drža je garant, da pri nas še rastejo pokončni, verni in suvereni mladi ljudje, kot je bil naš svetniški kandidat Alojz Murgelj. Samo ljudje z zdravo hrbtenico se bodo znali otresti, denimo, očitkov o vpletanju Cerkve v referendumsko kampanjo, kot jih danes poslušamo. Reši nas lahko slovenska svetost.

Gregor Čušin: Alojz Murgelj

Ob koncu maše je Gregor Čušin prebral svojo pesem, ki jo je posvetil Alojzu Murglju. Mučenca je primerjal z grozdjem, ki stisnjeno in zmleto daje sok in vino ter vprašal: »Si slutil morda, Lojze, ko si se tistega jutra sprehajal med trsi, ko si potežkal morda v dlani še nezrel grozd in ugriznil morda v zeleno kislo jagodo, da je to tvoje zadnje jutro.«