Že kot otroka me je prevzelo navdušenje nad bogoslužjem in bogoslužnim koledarjem. Ko sem nekoč za božič za darilo dobil žepni misal, sem bil presenečen, koliko dni v cerkvenem letu, za katere nisem prej še nikoli slišal, je imelo oznako praznik ali celo slovesni praznik. Mamo sem nič hudega sluteč pobaral, ali so v njenem otroštvu hodili k maši za praznik posvetitve lateranske bazilike, ki ga obhajamo ta teden. Seveda se mi je smejala. Od takrat sem si razbijal glavo, zakaj, za božjo voljo, je ravno ta bazilika tako pomembna, da naj bi njeno posvetitev praznovali po vsem svetu.

Cerkev sama mi takrat ni bila več neznana. Nasprotno, ob mojem prvem obisku Rima leto ali dve prej je name naredila največji vtis. Morda predvsem zaradi bližnjih svetih stopnic, po katerih sem se kot mulc navdušeno povzpel. Ali pa zaradi mogočnih kipov apostolov in nekoliko skrivnostnega zadnjega počivališča papeža Martina V. Vendar niti tako ugodni vtisi niso pomagali, da bi jih lahko povezal s posebnim mestom...