Svetega Frančiška so pred osmimi stoletji nagovarjale reči, ki jih je opazil okrog sebe. Sonce, luna in zvezde, voda, ogenj, gibljivi zrak, zemlja, sočlovek, sobitja; umiranje in sobivanje; nenehno odpuščanje. Ob zrenju v mogočnost stvarstva je oblikoval Sončno pesem, mojstrovino, ki odmeva do danes.

Papež Frančišek je pred desetletjem nagovoril isti odnos med človekom in ostalim stvarstvom. Iz vmesnih stoletij razvoja družbe in znanosti je črpal podlago za logični razmislek o vzrokih in posledicah tega odnosa. Nastala je okrožnica, ki ni silovito zaznamovala le nauka Katoliške Cerkve, ampak morda še bolj široke množice po vsem svetu. Vse je povezano, ponavlja papež.

Oba Frančiška sta prisluhnila stvarstvu. Nagovorilo ju je. V njem sta prepoznala veselo novico. Vsak je v odgovornosti odgovoril na svoj način v svojem kulturnem okolju.

Namesto predalčkanja iščimo povezanost

V vsakdanji praksi sledenja in izpolnjevanja usmeritev, ki so zapisane v okrožnici, pogosto pozabimo na nujnost odp...