Med dvema ognjema in nesvetniški škof

Po drugi svetovni vojni se je Jakob Ukmar znašel med dvema ognjema: na eni strani italijanski nacionalizem, na drugi jugoslovanski komunizem. Pred drugim vatikanskim koncilom se je zavzel za večjo navzočnost Neitalijanov v rimski kuriji, večjo univerzalnost Cerkve in več drugih reform. Svetniški kandidat tržaške škofije je maja 1945 doživel, kar je napovedoval – prihod rdečih zastav. Tržaško je po koncu vojne doživelo polarizacijo. Na eni strani je bil prokomunistični tabor, na drugi profašistični. Katoliški Slovenci so se znašli na sredini in v precepu med tržaško cerkveno oblastjo, ki jim ni bila naklonjena, in jugoslovansko domovino, ki je postajala vernikom vse bolj sovražna. Pisal je papežu Ukmar je nadaljeval s pozivi, svoje predloge je poslal več kardinalom in pozneje je drugi vatikanski koncil nekaj idej tudi sprejel. Njegovi predlogi glede pravic manjšin so zelo verjetno vplivali tudi na okrožnico papeža Janeza XXIII. Pacem in terris. Pripravil je več spomenic, ki so zahtevale pravičnost v Cerkvi glede narodnih manjšin. V Vatikan so bile poslane v letih 1928, 1931, 1938, 1945 in 1946. Julija 1945 je sestavil spomenico Memorandum in jo poslal vsem kardinalom in vplivnejšim škofom. Tokrat je državnemu tajništvu ni poslal, ker na prejšnje spomenice ni dobil niti odgovora. Memorandum je predelana spomenica iz leta 1938, dopolnjena z izkušnjami druge svetovne vojne, ko je bilo sodelovanje cerkvenega vodstva s fašistično oblastjo še intenzivnejše kot prej. Celo nacistični režim po kapitualiciji Italije je bil jezikovno strpnejši do Slovencev, ugotavlja Ukmar. Napake nastajajo zaradi dvojega: Cerkev je odvisna od politike (celo v nauku), nacionalizem pa razbija edinost Cerkve. Rimska kurija in vatikanska diplomacija sta se italijanizirali in ne varujeta preganjanih manjšin. Vatikan nikdar ni posredoval zaradi krutih zločinov nad slovenskim in hrvaškim narodom, diktatorja Benita Mussolinija pa je papež imenoval za človeka Božje previdnosti, še poudarja Memorandum. Memorandum postavlja osem zahtev, med katerimi so: upoštevanje pravice do uporabe maternega jezika, proporcionalno imenovanje Neitalijanov v rimsko kurijo, cerkvena svoboda v odnosu do oblasti, v večnacionalnih škofijah je znanje jezikov regij nujno za vse nove duhovnike, Vatikan mora ostro nastopiti zoper duhovnike, ki delajo proti miru med narodi, sklic ekumenskega koncila. Vrnil je slovensko mašo O velikem šmarnu 1945 je Ukmar obudil slovensko bogoslužje v Trstu. Za praznik velike maše se je tako v Trst vrnila slovenska maša. Med slovensko pridigo v veliki neoklasicistični cerkvi sv. Antona v središču mesta je po-udaril: »Slavljen Bog, ki nam je po dolgih letih raznih preizkušenj omogočil doživeti ta sveti dan, ko se je v tem božjem hramu ponovno oglasilo naše cerkveno petje in se oznanja Božja beseda v našem jeziku.« Zbor svečenikov sv. Pavla, katerega delo je med vojno zamrlo, po vojni ni več zaživel. Del duhovnikov na čelu z Virgilom Ščekom je hotel Zbor obnoviti, del tržaških duhovnikov pa je menil, da bi ga bilo treba zaradi novih razmer spremeniti. Šlo je predvsem za odnos do škofa Antonia Santina (škof od 1938 do 1975), ki ni sprejemal kritik slovenskega in hrvaškega klera glede narodnih pravic. Šček je zato v spomenici 1. septembra 1945 povsem podprl politiko Osvobodilne fronte (OF) in napadel Santinovo politiko. Deset dni kasneje je Virgil Šček v Trstu zbral nekaj duhovnikov, da bi se obnovil Zbor. Ukmar je na njem nastopil z govorom, v katerem je argumentirano nasprotoval obnovi, ker gre mimo cerkvene hierarhije. Sestanek je bil kmalu zaključen in mesec dni kasneje napovedan drugi. Dan pred tem, 15. oktobra 1945, pa je Santin duhovnikom poslal pismo, v katerem je sestanek prepovedal. Ukmar je Santinu to sicer odsvetoval, a brez uspeha. Vodstvo Zbora je nato 7. novembra razočarano kolektivno odstopilo. V novih razmerah, ko je med tržaške Slovence vse bolj prodiral ideološko obarvan slovenski tisk, je Ukmar Santinu jeseni 1945 predlagal izdajanje verskega mesečnika Božji vrelci. Leto kasneje je izšlo pet številk (urednik je bil Metod Turnšek), nato pa je bil list ukinjen zaradi pomanjkanja denarja. Nesvetniški Santin Santin, ki ni doumel razsežnosti problema odpora slovenskega klera, se je poleti 1946 na slovenske vernike obrnil s pismom. Vsi duhovniki so branje pisma v cerkvah zavrnili, a ga nato vendarle prebrali, ko je škof to neodložljivo ukazal. Le monsinjor Ukmar tega ni storil. V pismu škofu je pojasnil, da je vsebina neprimerna zaradi marčnega uboja dveh slovenskih demonstrantov od policije in bi to škofu škodilo. »Vsak duhovnik si lahko nekaj dovoli pred svojim škofom in vsak škof nekaj pred papežem, ne da bi ga zato obsodili nepokorščine,« je bil suveren Ukmar. Škofa v sklepu pisma poziva, naj ga, če še vedno dvomi o njegovi poslušnosti, takoj razreši z vseh funkcij, ki jih opravlja v okviru škofije. Dobro leto po koncu vojne, jeseni leta 1946, je Jakob Ukmar škofu v imenu slovenskih in hrvaških duhovnikov poslal spomenico Gravamina, in sicer v lepi latinščini, kot pravi profesor Alojz Rebula. V prvi od dvanajstih točk pravi: »Slovenski duhovniki niso našli v svojem škofu očeta, saj je tudi do priletnih, neoporečnih in velikih ljubiteljev Cerkve izkazoval brezobzirno togost, jih sramotil in sumil brez najmanjšega razloga.« Santinu spomenica očita krivično obravnavanje slovenskih duhovnikov ter njegovo rehabilitacijo in nagrajevanje duhovnikov, ki so se uprli nenacionalističnemu tržaškemu škofu Fogarju. Santinu zameri tudi zapostavljanje slovenščine, saj škof v petih slovenskih župnijah tržaške dekanije ni spregovoril niti besedice v slovenščini: »Večkrat je gospod škof pokazal, da je po njegovem v Trstu preveč slovenskih duhovnikov, pa čeprav se je njihovo število v zadnjih letih skrčilo pod nujno potrebnim. Škof je po mnenju primorskih duhovnikov aktivno podpiral fašistično politiko in tudi na škofiji je italijanščina popolnoma prevladala celo nad uradnim jezikom Cerkve latinščino.« »Tudi prošnja nekaterih župnikov na Koprskem, da bi v podružnični cerkvi sv. Basa imeli nedeljsko mašo s slovensko pridigo za kmete, ki prihajajo zaradi poslov v Koper, že mesece čaka na odgovor,« piše v deveti točki, v deseti pa: »V koprskem semenišču tudi po juliju 1943 (odstavitev Mussolinija, op. avtorja) vlada nacionalistično ozračje, diskriminatorno do slovenskih dijakov.« Že po desetih dneh je škof odgovoril na spomenico in odločno zavrnil vse kritike. Avguštin Matko

Dostop do članka (47174)

Med dvema ognjema in nesvetniški škof

Med dvema ognjema in nesvetniški škof

Pisal je papežu

Več o odpuščanju kot o odpustkih

Uršulinska cerkev kot modernistični simbol

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.