Jedro Radovljice sestavlja stara arhitektura, tudi mnoge hiše iz 16. in 17. stoletja, ki stojijo na terasi nad dolino Save; le malenkost nad mestom se namreč Savi Dolinki z desne pridruži Sava Bohinjka. Linhartov trg, središče mesta, nosi ime po Antonu Tomažu Linhartu (1756‒1795), pionirju slovenske dramatike. Linhart je najbolj znan po komedijah Ta veseli dan ali Matiček se ženi in Županova Micka, sicer pa je bil ena osrednjih osebnosti slovenskega razsvetljenstva, bil je tudi tudi glasbenik, prevajalec, knjižničar … Med sprehodom po trgu ne morete mimo njegove rojstne hiše, na njenem pročelju je spominska plošča. Ta stavba je bila, potem ko jo je leta 1835 opustošil požar, prezidana.

Med sprehodom po trgu ne morete mimo rojstne hiše Antona Tomaža Linharta.

Na trgu stoji kip dečka, spomenik širši javnosti sicer manj znani, prav tako v Radovljici rojeni podjetnici in mecenki Josipini Hočevar (1824‒1911). Z možem, ki je bil uspešen trgovec, nista imela otrok, a sta s svojim premoženjem v Krškem, kjer sta živela, podpirala šole, sirotišnico in hiralnico. Josipina je ustanovila sklad za pomoč radovljiškim učencem in skupaj s sestro Radovljici podarila hišo za učitelje. Tudi Ivan Vurnik (1884‒1971), poleg Maksa Fabianija in Jožeta Plečnika eden od začetnikov slovenske moderne arhitekture, je bil Radovljičan. Njegova rojstna hiša na Partizanski cesti 6 je blizu starega mestnega jedra.

Lectarji in čebelarji

Na Linhartovem trgu ne morete zgrešiti lectarske delavnice, ki deluje v stari obokani kleti gostilne Lectar. Lectarstvo, izdelava tradicionalno okrašenega peciva iz medenega testa, je od začetka tisočletja tu spet živo. Prva delavnica, ki se je ukvarjala z medičarstvom (izdelavo medenega peciva) in nekoč pomembnim svečarstvom, je, kot navajajo, tu delovala že leta 1766. Ko so leta 1822 odprli še gostilno, so ji dali ime Pri Lectarju. Lectarska delavnica je zdaj tudi muzej te obrti – v njej si lahko ogledamo izdelavo lectovih src, pa tudi staro opremo, pripomočke za njihovo peko in krašenje.

Čebelarski muzej. FOTO: Boris Pretnar 

Na drugi strani Linhartovega trga stoji Radovljiška graščina z okrašenim pročeljem iz 18. stoletja. V njej sta prav tako lepo okrašeni poročna in baročna dvorana, v galeriji Pasaža pa prirejajo fotografske razstave. V graščini sta tudi mestni in čebelarski muzej. Še zlasti zanimiv je slednji – ne nazadnje zato, ker se je v bližnji vasi Breznica rodil znameniti čebelar Anton Janša (1734–1773), na katerega so domačini upravičeno ponosni. Muzej predstavlja bogato tradicijo čebelarstva pri nas, čebelarsko orodje in tehnike, gospodarski in simboličen pomen te dejavnosti in omenjeni obrti lectarstvo in svečarstvo, ki sta se razvili iz čebelarstva.

Umetnost, festivali

V obokanem pritličju Šivčeve hiše, stoječe nedaleč od Radovljiške graščine, se srečamo s slovensko likovno umetnostjo. Galerija, ki sta ji namenjena dva prostora, gosti razstave slovenskih ustvarjalcev. V stavbi, ki je zaradi poznogotskega sloga gradnje in fresk vredna ogleda že sama po sebi, se letno zvrsti več razstav. Tu je tudi stalna razstava številnih ilustracij slovenskih ilustratorjev. Omenimo še Magušarjevo hišo, v kateri nastajajo keramična posoda in izdelki po starih vzorih. V pritličju je na ogled razstava gorenjskega podeželskega lončarstva. V bližini je še Manufaktura, manjša lončarska delavnica s trgovino.

V Radovljiški graščini, ki je zaradi poznogotskega sloga gradnje in fresk vredna ogleda že sama po sebi, se letno zvrsti več razstav.

Poleg omenjenega večdnevnega festivala čokolade, ki je zaživel v novejšem času, je festivalsko dogajanje v Radovljici tradicionalno bogato. Že od 80. let tu poteka festival stare glasbe. Pestro in razgibano je tudi poletno koncertno dogajanje, Mesec okusov Radol'ce je posvečen kulinaričnim užitkom, decembra je praznično okrašeno mestno jedro privlačno za otroke in odrasle …

Pri Avsenikih, Ovsenikih v Begunjah

Iz Radovljice se lahko odpravimo v pet kilometrov oddaljene Begunje. V bližnjih Lescah stoji sredi krožišča ne prav vsakdanja skulptura, ki daje slutiti, da smo blizu kraja, kjer se je rodila narodnozabavna glasba – šestnajst metrov visok dežnik in ob njem tri harmonike. Že pred smrtjo so ta simbol postavili bratoma Slavku Avseniku (1929‒2015) in Vilku Ovseniku (1928‒2017), ki sta bila doma iz Begunj. 

Muzej Avsenik. FOTO: Marjan Žiberna

Družina Avsenik nadaljuje družinsko glasbeno tradicijo, v Begunjah pa je v sklopu istoimenske gostilne tudi muzej, posvečen glasbi Ansambla bratov Avsenik. Ljubitelji narodnozabavne glasbe verjetno poznajo razlog za različna priimka. Družinski priimek Ovsenik je bil zaradi prve svetovne vojne spremenjen v Avsenik, Vilko pa je ustregel očetovi želji, da bi eden od sinov ohranil star priimek. Avsenikova glasba je v alpskih državah Evrope doživela nesluteno priljubljenost. Pravijo celo, da je polka Na Golici, ena od skladb v dolgem nizu, ki sta jih napisala brata, največkrat predvajana instrumentalna skladba na svetu.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (01/2026).