Zadnjega januarja leta 1686, torej pred 340 leti, se je visoko na severu Norveške rodil Hans Egede. Njegov oče je bil državni uslužbenec, ki je v te kraje prišel iz Danske (Norveška je bila do leta 1814 podrejena Danski). Hansu so svet znanja najprej odstirali okoliški duhovniki, nato je na univerzi Københavnu študiral teologijo. Leta 1707 je postal luteranski duhovnik.

Norvežan Hansa Egeda se je prijel vzdevek apostol Grenlandije.

Sanjsko potovanje

Trondheimski škof ga je poslal za kaplana na Lofote, otoke pred severozahodno obalo Norveške, ki imajo zaradi severnoatlantskega toka razmeroma milo podnebje. Že ob prihodu si je nakopal težave. V skladu z navado bi se moral poročiti z vdovo prejšnjega duhovnika, vendar je namesto njej večno zvestobo obljubil svoji prijateljici Gertrudi Rasch, ki je bila trinajst let starejša od njega. Bogata vdova zavrnitve ni mirno prenesla, ampak je mlademu paru pogosto nagajala.

Hans je na Lofotih poslušal zgodbe o starodavnih norveških naselbinah na Grenlandiji, s katerimi so že davno izgubili stik. V njem se je čedalje močneje oglašala želja, da bi poiskal te ljudi, hkrati pa prinesel luč vere »divjakom«, ki živijo na drugi strani otoka. Po trinajstih letih vztrajnega iskanja denarne in politične podpore je maja 1721 s tremi ladjami in skupino štiridesetih naseljencev odplul proti Grenlandiji. S seboj je vzel tudi ženo in štiri otroke. Po dvomesečnem potovanju so pristali v bližini kraja, kjer stoji zdaj glavno mesto Grenlandije Nuuk.

Po trinajstih letih vztrajnega iskanja denarne in politične podpore je maja 1721 s tremi ladjami in skupino štiridesetih naseljencev odplul proti Grenlandiji.

Raziskovanje novega doma

Že prvo zimo se je precej prišlekov zaradi surovega podnebja in bolezni vrnilo na Norveško, Hans in njegova družina pa so vztrajali. Sprva je težko navezoval stike z domačini, saj ni znal njihovega jezika. Led je bil prebit šele potem, ko so se inuitskega jezika naučili njegovi otroci. Ti so ga spremljali tudi na njegovih misijonskih potovanjih po inuitskih naselbinah, v katerih pa se ni dobro počutil. Pritoževal se je nad umazanijo in neznosnim smradom. Vneto je iskal starodavna naselja prišlekov iz Norveške in jih nekaj tudi našel. Toda vsa so bila prazna. V njih že dolgo ni bilo žive duše. Vestno je proučeval zemljepisne značilnosti Grenlandije in etnografske posebnosti tamkajšnjih prebivalcev, bil pa je tudi trgovec.

Ženina smrt in odhod

Leta 1724 je krstil prvega inuitskega otroka. V naslednjih letih je številno krščenih vztrajno naraščalo. Leta 1733 je eden od teh otrok odpotoval na Dansko in nazaj prinesel črne koze. Ta huda bolezen je v grob spravila skoraj polovico prebivalcev Grenlandije. Hans in njegova žena sta pokopavala umrle, živim pa pomagala, kolikor je bilo mogoče. Posebno skrb sta posvečala otrokom, ki so jim umrli starši. Vse to je Gertrudo tako izčrpalo, da je ob koncu leta 1735 umrla. Naslednje poletje je Hans za vedno zapustil Grenlandijo. Nikoli več se ni vrnil. Čez tri leta se je znova poročil z neko vdovo. Ko je leta 1758 umrl, so ga na njegovo željo pokopali ob prvi ženi.

Hans in njegova žena sta pokopavala umrle, živim pa pomagala, kolikor je bilo mogoče.

Za in proti

Številne generacije Grenlandcev so se s spoštovanjem spominjale Hansa Egedeja. Leta 1922 so zbrali denar in mu na nizki vzpetini nad mestom Nuuk postavili spomenik. V novejšem času pa se je to spremenilo. Ko so pred nekaj leti levičarski skrajneži po vsem svetu uničevali kipe resničnih in domnevnih kolonizatorjev, so z barvo popackali tudi kip Hansa Egedeja. Nekateri so zahtevali, naj ga premaknejo na manj prestižno lokacijo ali v muzej. Šlo je tako daleč, da so pripravili referendum, na katerem pa se je večina odločila, da kip ostne tam, kjer je. Norosti izpred nekaj let so danes pozabljene, na Grenlandiji pa tudi nimajo volje, da bi se ukvarjali z njimi. Odkar je ameriški predsednik Donald Trump izjavil, da si želi priključiti največji otok na svetu, imajo tam drugačne skrbi.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (01/2026).