Bistvene značilnosti demokracije so svoboda, enakost in soudeleženost pri obči blaginji. Iz nasprotja je očitno, da brez svobode, ki mora biti izvajana odgovorno, ni demokracije. Kot posameznik nihče ni enak drugemu, a smo vsi enaki pred zakonom, z enakimi temeljnimi pravicami in dolžnostmi. Končno, vsi smo na različne načine soudeleženi pri vsem, kar zadeva skupno dobro. 

Svoboda govora je med vsemi svoboščinami bistveni temelj demokracije, saj je prav beseda glavna značilnost človeškega bitja, ki je z njo v stiku s sebi enakimi. Ne moremo si misliti človeka, ki ne bi komuniciral z drugimi. Pri (po)govoru gre načeloma za govor o vsem mogočem, je pa jasno, da oblika in vsebina tega nista neomejeni. Pri tem je očitno, da govorjenje ni »prosti trg«, kjer se z neomejeno svobodo izmenjujejo besede, ki letijo sem ter tja in padajo kamorkoli in kakorkoli. Svoboda govora (kot vsaka svoboda) ni absolutna. Nekaj se sme ali celo mora reči, nekaj drugega pa ne. Kdaj je eno in kdaj je drugo, nam povesta kriterija razumnosti in logike, ki sta »pred resnico«. To se lahko čudno sliši, a je jasno, da ne more biti resnice in resničnosti, ki ne bi bila razumna. Skladnost (adaequatio) med stvarnostjo (rei) in predstavo, ki jo o njej imamo (intellectus), je bistvena pri postavljanju meja med resnico in neresnico. 

Preverjanje je vsakodnevna dolžnost novinarjev, predvsem kronistov, ki zgolj registrirajo dejstva, ki naj bi se zgodila blizu ali daleč. Če bi bila resnica zgolj faktografija, bi bilo preverjanje relativno láhko, pač odvisno od oddaljenosti od dogodka. Toda, kot rečeno, resnica ni zgolj slika površine, ki nam jo nekdo predstavi, temveč je skladnost z logiko, ki je navadno »v globinah«, a takih, do katerih se človek lahko dokoplje z razmislekom.

Meja med svobodo govora in njeno zlorabo je včasih lahko precej nedoločena. Več je dejavnikov, ki  so tu merodajni. Od zlorabe do  »sovražnega govora« pot ni tako enoznačna. Najprej je dognanje zlorabe, če se je ta res zgodila. Potem okoliščine: kdo je nekaj izrekel, kaj je bilo rečeno, kje je to izrekel, oblika izrečenega, čas, namen, sredstva, ki se jih je za to poslužil.  Končno, kdo je tisti, ki o zlorabi presoja.

Če se je zloraba zgodila, pa še ni nujno, da je govor pred nami »sovražen«. S tem pojmom danes na veliko opletajo predvsem progresistični mediji, za katere je sovražno vse, kar ni njihovo, pa naj bo to govor, pisanje, dejanja, mišljenje. Pri tem naziranju, ki je pri njih absolutno, enoumno, ni prostora za najmanjšo uravnoteženost. 

Ustava RS, ki v svojem 39. členu zagotavlja svobodo govora, soglasno s celo vrsto prav tako obvezujočih mednarodnih konvencij, nam veliko ne pomaga. V ustavni določbi je to sicer temeljni, a zelo širok okvir, ki sam po sebi nujno potrebuje podzakonskih konkretnosti. Brez njih je lahko ustavno zagotovljena svoboda govora džungla oz. prazna beseda. Pa tudi tu nismo brez težav, kajti kazenski zakonik RS besedne zveze »sovražni govor« ne pozna. Kazenski zakonik deluje na podlagi zelo preciznih opisov dejanj ali opustitev, ki so šteta za kazniva in pri katerih se za obsodbo zahteva naklep. Pojmu se samo približuje člen 297, v katerem je opisano kaznivo dejanje: »Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost /…/ na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev /…/«. Meja med t. i. »sovražnim govorom« in tistim, ki to ni, je zelo tanka. Pravno ni definirana, zato jo s pridom uporablja ideologija oz. besedičenje, politično leporečje, v pritlehno političnih spopadih, kjer je vse »sovraštvo«, »nestrpnost« ...   

Ker je morebitni sodni proces ob domnevnem »sovražnem govoru« dolg, se v politiki ne obrestuje, ker ni takojšnjega rezultata. Zato pa morajo »obsodbo« izrečejo mediji, mediji v rokah določenih elit, ki strumno, po ukazu iz neke centrale, padejo po nekom in ga družbeno onemogočijo. V naši še iz polpreteklosti pogojeni družbi ima to znane zastraševalne učinke.  Vsakodnevna izkušnja nam kaže, da je pojem  uporabljan na progresistični strani političnega spektra. Konzervativne stare sile iz enoumnega sistema nam iz nekih zabetoniranih post-partijskih okopov še vedno vrivajo svojo »resnico«. Če jim ni všeč neka kritika, izrečena v mejah ustavne svobode govora, jo takoj označijo za sovražni govor, osebe pa skušajo ostrašiti. Tudi tu je treba uporabljati logiko in razum. 

Če jim ni všeč neka kritika, izrečena v mejah ustavne svobode govora, jo takoj označijo za sovražni govor, osebe pa skušajo ostrašiti. Tudi tu je treba uporabljati logiko in razum.

Mediji in javna glasila so v današnji družbi skoraj odločujoča, ker močno vplivajo na javnost in na zasebnost. Kar oni trdijo, naj bi bila resnica, čeprav je laž. Prav tako družbena omrežja, ki so bruhnila na dan z vsemi posledicami. Lahko so sredstvo za odgovorno izražanje v demokraciji, lahko pa novejša oblika mentalnega suženjstva. Za kritično in razumno (ne)sprejemanje njihove vsebine je treba imeti določeno mero civilnega poguma. Upati si je treba misliti drugače in plavati proti toku. Naša pot skozi današnji čas ni lahka. Z novim zakonom o medijih gotovo ne bo lažja. Moramo pa na tej poti biti pogumni in reči bobu bob. 

Upati si je treba misliti drugače in plavati proti toku.