Določene situacije in obrazi bolnikov ter njihovih svojcev te spremljajo vse življenje. Od neverjetnega veselja, ko nas obišče bolnik, ki je umiral, pa smo ga rešili, do situacij, ko smo naredili prav vse, kar nas uči sodobna medicina, pa se zdravljenje ni končalo uspešno. In praviloma si vedno prvi, ki svojcem poveš, da so izgubili ljubljeno osebo. Ob tem sem doživel različne reakcije: od popolnega šoka in nedojemanja, do neutolažljivega joka, ko s cmokom v grlu še sam težko zadržuješ solze.

Včasih bolnikovo stanje v trenutku usodnega odločanja kljub najboljši volji napačno oceniš in ne izvedeš pravega posega, ne daš pravega zdravila ali pa imaš usoden zaplet. Ta občutek krivde te potem spremlja mnoga leta, včasih vse življenje. A te vse to pripelje do spoznanja in tolažbe, da si samo človek z vsemi napakami in da je tvoje poslanstvo le, da v danem trenutku po svoji najboljši presoji narediš za bolnika, kar te uči medicina. Odločitev, kako se vse izteče, pa je nekje »nad...