Edi Race je bil rojen v Rodiku pri Kozini 12. aprila 1947. Tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo je dokončal v Postojni, v Sežani glasbeno šolo, v Ljubljani pa je diplomiral na Pedagoški akademiji na oddelku za glasbeni pouk. Že leta 1960 je v domači vasi začel voditi mladinski zbor, dve leti kasneje pa cerkvenega. V letih 1967‒1968 je vodil MoPZ Fantje izpod Slavnika. Dve desetletji je vodil MePZ Divača (1971–1991) in z njim dosegel srebrno plaketo mesta Maribor. Dvakrat je na šentviškem taboru dirigiral združene zbore. Kasneje se je posvetil zlasti cerkvenemu zboru v svoji rojstni vasi. Za svoje delo na pevskem in kulturnem področju je v Republiki Sloveniji prejel vrsto nagrad in priznanj.

Edi Race je za svoje delo na pevskem in kulturnem področju prejel vrsto nagrad in priznanj.

Edi Race je bil globoko veren kristjan, po srcu glasbenik in pevec, z dušo in telesom predan petju v čast Božjo. Čutil in dihal je z ljudstvom, ki se zbira pri obhajanju službe Božje. V domači cerkvi v Rodiku je prek šestdeset let vodil cerkveni zbor, skrbel za cerkev, bil njen velik dobrotnik, tesno sodeloval z duhovniki, ki so se zvrstili pri vodenju župnije. Ves čas je bil duša verskih, dobrodelnih in kulturnih pobud, ki so zajemale pastoralno področje Rodika, Hrpelj in Klanca.

Od mladih let je bil tesno povezan s tržaškimi Slovenci, zlasti z župnijo sv. Jakoba, od koder so njegovi sorodniki po mamini strani. Nad petdeset let je bil vpet v versko življenje tržaških Slovencev, zlasti pri Sv. Jakobu in Novem sv. Antonu. Pomagal je Marijini družbi Marije milostljive v ul. Risorta 3 ter sodeloval s šentjakobskim kulturnim društvom. Bil je član sveta Slovenskega pastoralnega središča. Leta 1973 je prevzel cerkveni pevski zbor pri Novem sv. Antonu, ki ga je vsako nedeljo in zapovedan praznik redno vodil, vse dokler mu ni pred nekaj leti težka bolezen tega preprečila. Pri Novem sv. Antonu je vodil tudi moški zbor. Med bogoslužjem, ki ga je na glavnem tržaškem trgu 2. maja 1992 daroval sv. oče Janez Pavel II., je dirigiral združenemu slovensko-italijanskemu zboru, ki je pod njegovim vodstvom zapel dve slovenski pesmi.

Race na oljčno nedeljo leta 1985. FOTO: Arhiv ZCPZ Trst

Dolga leta je prijateljeval s skladateljem Ubaldom Vrabcem, kateremu je stal ob strani tudi v njegovih starih letih. Prav tako tesno je bil povezan s skladateljem Zorkom Harejem ter na njegovo prigovarjanje začel aktivno sodelovati z Zvezo cerkvenih pevskih zborov, pri kateri je bil vrsto let odbornik in organizator poletnega seminarja za cerkvene pevce, zborovodje in organiste. Do leta 2018 je tudi vodil njen združeni zbor in z njim redno nastopal na raznih verskih slavjih, dekanijskih revijah in drugih prireditvah. Za svoje delo v prid slovenskega cerkvenega petja ni prejel niti centa in če je bilo potrebno, je še sam pristavil kaj od svojega.

K cerkveni glasbi je vedno pristopal s posluhom za bogoslužje in temeljitim poznavanjem obrednih pravil ter liturgičnega leta. Vedno je poudarjal, da je cerkveno petje v službi bogoslužja in ne obratno. Tudi kot zborovodja je bil blizu preprostemu človeku, rad je gojil ljudsko petje, pri srcu so mu bili skladatelji, ki so sicer posegali po modernih kompozicijskih tehnikah, a ki so obenem ostajali zvesti ljudskemu melosu. Pri izbiri repertoarja je zato segal zlasti po skladbah Mava, Zafošnika, Premrla, Tomca, Kimovca ipd., od primorskih skladateljev pa Vodopivca, Bratuža, Komela in zlasti Ubalda Vrabca ter Zorka Hareja. Nekatere od omenjenih skladateljev je osebno spoznal tudi med študijem v Ljubljani in se pri njih izpopolnjeval.

Edi Race je svoje glasbene darove vse življenje velikodušno delil s Cerkvijo in slovensko narodno skupnostjo.

Edi Race je svoje glasbene darove vse življenje velikodušno delil s Cerkvijo in slovensko narodno skupnostjo. Ni mu bilo do priznanj in nagrad, pa tudi skupnost je bila v tem oziru do njega skopa. Zanj smemo reči, da si je zaklade nabiral tam, »kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja« (Mt 6,20). 

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (1/2026).