Že v svojem prvem javnem nastopu je povabil svet k »vrnitvi h Kristusu, spreobrnitvi celotne cerkvene skupnosti«; opozoril je na verski čut Božjega ljudstva, predvsem v obliki ljudske pobožnosti, ljudske glasbe. S tem nas je spomnil na CD 102: Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje. K ljudski pobožnosti spada tudi ljudsko petje.

Glasba in še posebno petje združuje ljudi; inštrumente oziroma glasbila obvladajo le nekateri, pojejo in poslušajo pa lahko vsi.

Glasba in še posebno petje združuje ljudi; inštrumente oziroma glasbila obvladajo le nekateri, pojejo in poslušajo pa lahko vsi. To, kar imamo kristjani povedati, presega zgolj človeške besede. Glasba dá besedam širino, zato pojemo in pesmi povežemo z melodijo. Božje ljudstvo stare in nove zaveze je od samega začetka pojoče ljudstvo, kot pove psalm: »V usta mi je položil novo pesem, hvalno pesem našemu Bogu« (40,4). Če pojemo pri Božji službi, je naša pesem bogoslužje; beseda in melodija postaneta molitev. Beseda poglobi melodijo in melodija besedo. Pesem postane intenzivna molitev. »Zakaj moja moč in moja pesem je Gospod« (Ps 118,14). Pesmarice se spreminjajo, nova pesem odrešenih pa nikdar ne utihne.

Pristno veren človek čuti potrebo po petju; ima torej poklic pevca. Stvari v naravi so pokorne postavi, človeku pa je dano, da naravo opeva. Beethoven je trdil: »Glasba je največje odkritje, večje od vse modrosti in filozofije.« Glasba človeka plemeniti in osrečuje; v njej razvija ljubezen – ne samo do lepega, temveč tudi do skupnosti. Ljudsko glasbo je človek ohranil, in to ga je obvarovalo skozi stoletja. Zato lahko verjamemo besedam slovenskega duhovnika, zborovodje in zbiralca ljudskih pesmi, Franceta Cigana: »Dokler bomo peli, bomo obstali, ker naša pesem je naša vez na vse strani; veže nas z domom, veže s preteklostjo, veže med seboj, veže z mladino – z našo prihodnostjo.« Kakšno izkušnjo je imel Feliks Ugovšek, preprosti organist s čutom za glasbo, ki je zapisal: »Glasba je neskončna lepota. Z njo lahko izraziš, česar z besedami ne moreš. Pogosto grem molit za orgle; ko grem, se pogovarjam s svetom in z Bogom.«

Dokler bomo peli, bomo obstali, ker naša pesem je naša vez na vse strani.

Če sta glasba in pesem tako pomembni in imata tako moč, da ljudi združujeta, zakaj torej ne pojemo? Svojčas smo v planinskih kočah peli: »Pa bom šel na planine, na visoče gore …« Mamice, namesto da otrokom kupujete pojoče in piskajoče elektronske igrače, jim raje same zapojte pesmico ali uspavanko. Ne odtujujmo se samim sebi. Lépo petje ima tudi poslušalce. Radi pojmo domače pesmi, naše pesmi!

Glasba združuje je naslov tega zapisa. Lahko pa bi dodali, da pesem tudi rešuje. Vsi poznamo ljudsko igro Miklova Zala pisatelja Jakoba Sketa (1852–1912). Pripoveduje o deklici, ki so jo Turki odvedli v ujetništvo. Tam jo je stražil janičar – in ko jo je slišal peti … gor čez Izaro, gor čez gmajnico …, se je spomnil, da je to pesem nekoč tudi sam pel. Uspelo mu je rešiti Zalo in z njo pobegniti. Rešila ga je domača pesem, pesem iz mladih let. (To mi je ostalo v spominu, ker je bila ta igra v mojih mladih letih pogosto izvajana na podeželskih odrih, moj stric Jože Krajnc pa je v njej nastopal v vlogi janičarja.)

Začnimo peti, naj nas glasba in petje združujeta, rešujeta iz žalostnega stanja in napolnjujeta z veseljem!

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (1/2026).