V Mladini (9. 5. 2025, str. 24) se je avtor v osrednjem prispevku te številke Fašizem še vedno živi vprašal »zakaj pri nas nekateri pojejo slavo kolaborantom«.

Tonček Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje (Delo, 9. 5. 2025): »Nobena sodobna samozavestna družba ali država svojih borcev za svobodo in narodni obstoj, upornikov proti okupatorju, ljudi, ki so žrtvovali največ, ne demonizira, ne omalovažuje in jih ne meče v isti koš z ovaduhi, izdajalci in kolaboranti.«

Predsednik vlade Robert Golob je na državni slovesnosti ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne v Ljubljani, 9. maja 2025, pozval, naj bo dan zmage »dan resnice, ko bomo jasno povedali, da je resnica to, da so bili fašizem, nacizem in z njima tudi kolaboracija, zlo. Upor pa je bil ne le nujen in časten, ampak tudi pravičen.«

FOTO: Ivo Žajdela

Sramotijo se z ignoranco resnice

Vsi trije so izpostavili »kolaborante«, dva sta jih dala ob bok fašistov. Levičarski mediji, politiki in družboslovci so te dni polni obsodb fašizma in nacizma, nekateri, kot vidimo, tudi kolaboracije. Komunizma in njegovih zločinov nad Slovenci pa kot da ni bilo. Fašisti so Slovence uničevali 23 let, nacisti štiri leta, komunisti pa od leta 1941 do 1990, po letu 1990 do danes pa še naprej, posredno, na mnoge načine. Tiste, ki jih omenjena imenujeta kolaborante, so s svojim ubijanjem leta 1941 in 1942 povzročili komunisti. Pred njihovim nasiljem so se morali braniti, in to v izjemno težkih razmerah okupacije, ko ne Italijani ne Nemci niso trpeli nobene avtonomije, tako tudi ne pri tej nujni (samo)obrambi. Komunisti so samo med vojno, do 9. maja 1945, umorili več kot 5.900 Slovencev civilistov. Obrambo pred tem nasiljem klevetati s kolaboracijo je seveda skrajno zavržno. Ne gre za nevednost, ampak za podedovano sovraštvo do tistih, ki so jih ubijali komunisti. Uničevalci Slovencev (in s tem izdajalci) so bili komunisti, ne pa tisti, ki so jih ubijali in klevetali. Vse to razumen človek ve, o vsem tem je zelo veliko napisanega in povedanega, in kljub temu se zgoraj omenjena sramotita s svojo ignoranco resnice.

FOTO: Ivo Žajdela

Razstava v Ljubljani po vzorcu Enciklopedije Slovenije

V takšnem ozračju vsesplošnega levičarskega sprenevedanja o dogajanju v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej, ko so ob prazniku upora proti okupatorju in 80. obletnici konca druge svetovne vojne dominantni levičarski mediji svoje strani preplavili z izrazito enostransko in mitizirano podobo o tem obdobju, so v Mestnem muzeju Ljubljana odprli razstavo z naslovom 1495 dni. Ljubljana med 2. svetovno vojno (24. 4. 2025–12. 4. 2026). Opremili so jo z naslednjim besedilom, njen avtor je zgodovinar dr. Blaž Vurnik.

Razkošno izpostavljeno komunistično »osvobajanje« Ljubljane. FOTO: Ivo Žajdela

»Razstava, s katero obeležujemo 80. obletnico konca 2. svetovne vojne, predstavlja ključne dogodke v Ljubljani med okupacijo. Izpostavlja vsakdanje življenje prebivalcev med vojno, njihove osebne odločitve, nasilje okupatorja in organiziran odpor. Skozi zgodbe posameznikov razkriva težke dileme, s katerimi so se soočali v najtežjih časih, in obiskovalce spodbudila k razmislek o miru, vojni ter kulturi nenasilja – temah, ki ostajajo aktualne še danes.

Ljubljana se je 6. aprila 1941 prebudila v cvetno nedeljo, ki so jo kmalu prekinili zvoki nemških letal. Mesto je 11. aprila zasedla italijanska vojska, ki je takoj začela s poitalijančenjem in represijo. Izložbe in fasade hiš so polepili s fašističnimi simboli, ulična imena pa so postala italijanska. Sprva je Ljubljana delovala mirno, a prebivalci so že načrtovali odpor. 26. aprila je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, kasneje preimenovana v Osvobodilno fronto (OF). Sčasoma si je v njej vodilno vlogo pridobila komunistična partija. V mestu je začela delovati tudi varnostno-obveščevalna služba (VOS OF), ki je opravljala obveščevalno dejavnost ter izvajala atentate na politične nasprotnike OF in tiste, ki so jih sumili sodelovanja z okupatorjem.

Avtor razstave je našel celo Fajfarja in njegovo propagando, ki je služila hujskanju in ubijanju Slovencev. FOTO: Ivo Žajdela

Italijanske oblasti so na odpor odgovorile s terorjem, zapiranjem in internacijami prebivalcev v koncentracijska taborišča, streljanjem talcev ter postavitvijo žičnega obroča okoli mesta. Slovencem kot narodu so namenile uničenje. Obenem so nastale vaške straže, ki jih je italijanski okupacijski sistem vključil v svoj okvir kot Prostovoljno protikomunistično milico (Milizia volontaria anticommunista – MVAC). Njeni pripadniki so v Ljubljani in okolici izvajali določene policijske naloge ter delno tudi nadzor na prehodih v mesto in iz njega.

Komunistični simboli in propaganda, za njo pa na desetine tisočev umorjenih s strani Kardeljevih in Kidričevih. FOTO: Ivo Žajdela

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so mesto zasedle enote nemške vojske in Ljubljansko pokrajino z več drugimi združile v operacijsko cono Jadransko primorje. Župan Leon Rupnik pa je organiziral Slovensko domobranstvo, ki je sodelovalo z okupatorji. V začetku leta 1945 so Nemci močno pritiskali na odporniško gibanje. Mesto je trpelo hudo pomanjkanje, vojna pa se je po štirih letih bližala koncu. V začetku maja 1945 so se nemške in domobranske enote začele umikati, 9. maja pa je mesto osvobodila partizanska vojska.«

Avtor razstave je »ovekovečil« tudi škofa Gregorija Rožmana. Že leta 1942 so komunisti umorili 16 njegovih duhovnikov. FOTO: Ivo Žajdela

Molk o bistvenem dogajanju med drugo svetovno vojno v Ljubljani

Vse to je deloma res. Tako, kot v Enciklopediji Slovenije. Deloma torej. Toda ne to predstavitveno besedilo ne razstava ne pokažeta bistva dogajanja med drugo svetovno vojno v Ljubljani. Kako imenujemo povedano, če zamolčimo najpomembnejše podatke o dogajanju?

Avtor razstave je izpostavil Svetega Urha, ne pa tudi komunističnega nasilja na območju Ljubljane pred tem. FOTO: Ivo Žajdela

Najprej, avtor je zapisal: »26. aprila je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, kasneje preimenovana v Osvobodilno fronto (OF).« Ni »bila« ustanovljena, ampak so jo ustanovili komunisti in njihovi simpatizerji. Ti niso bili predstavniki raznih političnih ali interesnih skupin, kot to stalno ponavljajo, da se bolje (zavajajoče) sliši. Nihče jih ni izvolil ali pooblastil, da bi koga predstavljali. Bili so samo simpatizerji komunistov, vse skupaj glede »Osvobodilne fronte« pa so ves čas natančno vodili in usmerjali komunisti. »Osvobodilno fronto« so rabili zaradi terminologije in maske, da so se za njo prikrili, svoje ime (komunisti), kot svojo dejavnost (umore in uničevanje Slovencev). Tudi kasnejša »dolomitska izjava« ni bila konec pluralizma v OF, kot to trdijo nekateri, ampak le še eno v nizu totalitarnih dejanj komunistov, poleg ubijanja političnih nasprotnikov ter njihovega klevetanja in demonizacije s kolaboranti in izdajalci.

V kakšne pošastne razsežnosti so šli vosovski umori

Avtor je na razstavi izpostavil nekaj »ključnih« trditev. V eni je zapisal to, kar beremo na fotografiji. Ob povedanem pa zamolčal bistveno: v kakšne pošastne razsežnosti so ti vosovski umori šli, in kaj je to komunistično nasilje iz leta 1941 in 1942 povzročilo. Plaz, ki je zasul Slovenijo.

Komunistična morija in »kolaboracionistična politika«

V tem izpostavljenem besedilu avtor omenja »kolaboracionistično politiko«, »osvobodilno in protirevolucionarno gibanje«, »boj zoper partizane«, »sodelovanje z okupacijsko vojsko«. Vse to je, vsa deloma, bilo. Toda, če ne ubesediš tudi okoliščin, v katerih nastopajo ti termini, potem prikriješ bistvo dogajanja. Brez kvalificirane označbe komunističnega nasilja, ki je zlorabilo okupacijo in osvobodilna gesla, ne bi bilo ne »protirevolucionarnega gibanja« ne »boja zoper partizane« ne »sodelovanja z okupacijsko vojsko« ne »kolaboracionistične politike«.

Takšno terminologijo bi lahko uporabil, vendar le, če bi komunisti s svojimi partizani vodili le uporniško protiokupatorsko politiko. Ta pa to nikakor ni bila, ampak so prvenstveno zasledovali komunistično revolucijo, to je, v izrazito specifičnih, neugodnih razmerah sovražne okupacije dežele, so uničevali politične nasprotnike, Slovence.

Politična in nazorska diferenciacija – komunistov

Avtor je izpostavil tudi nekaj izjav Edvarda Kocbeka. Poglejmo prvo, zapisal jo je avgusta 1941, v njej je kritično omenil politično in nazorsko diferenciacijo, ki je vredna najsramotnejše narodne smrti. Kot da avtor razstave ne ve, da so te Kocbekove besede oziroma njegova obsodba letele proti tradicionalni politični strani, nikakor pa ne proti komunistom, ki so množično, z besedili, kot z dejanji, povzročali »politično in nazorsko« diferenciacijo, pogubno za narod, ki je bil tako sovražno in nasilno okupiran, kot Slovenci med drugo svetovno vojno.

Komunistična puška je »simbol nove sile v Slovencih«

Drugo je Kocbek zapisal, ves evforičen, 23. maja 1942, ko je bil v svojem specifičnem položaju, ko si je s svojim pisanjem pred vojno zaprl vrata na desnici, ko je odkrito simpatiziral s komunisti, in ko se je maja 1942 lahko pridružil samo še njim. V tej situaciji pa je postal izrazito neobjektiven in propagatorski za komunizem, in neobjektiven za politično drugačnost.

Nepomembnost »dolomitske izjave«

Tretji je Kocbekov zapis leta 1975 o »dolomitski izjavi«. Gre za značilno Kocbekovo »naivnost«, megalomansko razmišljanje, ki je odmišljalo realnost, to je, da ne on, ne krščanski socialisti, ne kdor koli drug, ni imel nobene moči vpliva ob totalnem nasilju komunistov v obliki vsesplošnega ubijanja, ropanja, diskreditiranja. Nešteto je dokumentov (npr. Kardeljevih) in propartizanskih knjig, kjer ves čas beremo o tem morilskem stroju. Avtor razstave pa Ljubljančanom vsiljuje Kocbekov naivni »idealizem«.

Domovina so Slovenci, Slovence pa so uničevali komunisti

 Četrta je Kocbekovega izjava iz novele Črna orhideja (1952). V vseh štirih novelah je Kocbek sicer odpiral nekatere pomembne človeške dileme iz časa največjega nasilja nad Slovenci v naši zgodovini. Toda odpiral jih je pristransko, komunistov se ni upal lotiti, razen s kakšno rahlo potezo. Kljub temu, da je Kocbek moraliziral predvsem o tradicionalni politiki, so ga Kardelj in njegovi zatrli. V izpostavljeni misli je zapisal alternativo, ali »domovino braniš ali pa jo zapuščaš in izdajaš«. Vsi vemo, tudi avtor razstave (zato je to misel tudi izpostavil na razstavi), na koga je ta izjava letela, da je z njo ožigosal tradicionalni politični tabor. Z njo ga je, tako kot komunisti, ožigosal za narodnega izdajalca. Kljub temu si je avtor razstave pomagal s Kocbekom, čeprav nepregledna množica relevantne literature o dogajanju na Slovenskem v letih od leta 1941 naprej prikazuje neskončno komunistično nasilje, da so komunisti, neposredno ali posredno, krivi za smrt od 50.000 do 70.000 Slovencev, da so povsem izropali Slovence, da so jim nasilno vladali 45 let po vojni, in da tudi 35 let po demokratizaciji obvladujejo vse ključne državne podsisteme, od oblasti (politike), kulture, medijev, sodstva, šolstva, gospodarstva itd.

Ob neizmernem komunističnem nasilju po vojni leta 1945 je avtor razstave izpostavil komunistično »sojenje« Rupniku, Rožmanu, Kreku ... Na način zagovora tega in nepregledne množice komunističnih »sojenj« Slovencem. FOTO: Ivo Žajdela

Simona Bandur, 1495 dni, ki znova opominjajo, kako pomemben je mir, Mestni muzej, Blaž Vurnik, Ljubljana, Delo, 25. 4. 2025

Irena Štaudohar, Osvobodilna fronta je upor začela takoj, Blaž Vurnik, razstava, Delo, 26. 4. 2025Damjan Franz Lu, Kako se vživeti v čas konca vojne, Blaž Vurnik, Mestni muzej, Ljubljana, Nedeljski, 7. 5. 2025