Michael Jackson: med aplavzom in tišino

Pred zaključkom vero-učnega leta sem nekega otroka iz drugega razreda vprašala, za kaj najraje moli. Pričakovala sem odgovor, ki ga pogosto pripisujemo otrokom: za družino, zdravje, šolo ali prijatelje. Deček pa je brez oklevanja odgovoril: »Da bi bil tako slaven kot Michael Jackson.« Njegov odgovor me po eni strani ni presenetil. Po začetku predvajanja filma Michael je popularnost pevca in zanimanje zanj spet skokovito naraslo. Samo na platformi Spotify dosega rekordno poslušanost, njegovi albumi so spet na vrhu lestvic. V tem času skoraj ni bilo pogovora tudi z drugimi mladimi, v katerem mi ga ne bi kdo na tak ali drugačen način omenil, pri večini pa gre za izredno navdušenje. To me po drugi strani tudi preseneča, saj je pevec umrl že pred leti. Kako je mogoče, da mlade še vedno tako močno zanima? Da nekdo, ki ga niso nikoli videli nastopati v živo, ostaja tako močno prisoten? Sam kljub množicam Michael Jackson gotovo uteleša nekaj zelo sodobnega; željo po tem, da bi bil človek opažen, občudovan in prepoznan kot nekaj posebnega. Živimo v času, ko lahko vsakdo objavlja svoje fotografije, videe in misli. Družbena omrežja so ustvarila prostor, v katerem je pozornost postala ena največjih dobrin. Število sledilcev, všečkov in ogledov pogosto deluje kot merilo vrednosti. V takem svetu je razumljivo, da si tudi otrok želi postati nekdo, ki ga pozna ves svet. A bolj kot sem o tem razmiš-ljala, bolj se mi je zdelo, da pri Michaelu Jacksonu ne gre le za slavo. Če bi šlo samo za slavo, bi današnji mladi občudovali predvsem vplivneže, ki pripadajo temu času. V Michaelu Jacksonu ljudje očitno prepoznajo še nekaj drugega – neko krhkost, ki je presegla bleščanje odra. Za podobo svetovne zvezde je stal človek, ki je bil po številnih pričevanjih globoko osamljen. Njegovo otroštvo ni bilo običajno, temveč zaznamovano z zgodnjo izgubo zasebnosti in stalnimi pritiski uspeha. Bil je izjemno nadarjen, a hkrati ranljiv, pogosto negotov in je vse življenje iskal sprejetost. Svet ga je že od majhnega občudoval, sam pa je kljub množicam ostajal notranje sam. Občutek neujemanja s svetom V tem me spominja na pisatelja Franza Kafko. Na prvi pogled se primerjava zdi neobičajna. Kafka je pisal zahtevno literaturo, ki je izhajala iz notranjih stisk, tesnobe in občutka tujosti v svetu, Michael Jackson pa je polnil stadione in ustvarjal glasbo, ki je nagovarjala množice. A podobna sta si v tem, da sta oba, čeprav vsak na svoj način, nosila globok občutek neujemanja s svetom okoli sebe. Kafka je v svojih delih pogosto opisoval človeka, ki je ujet v sisteme, ki jih ne razume, in ki se kljub trudu ne more v polnosti vključiti v družbo. Njegovi junaki so sami, nerazumljeni, celo krivi brez jasnega razloga. Michael Jackson pa je v svojem življenju, čeprav obkrožen z občudovanjem, pogosto izkušal podobno notranjo praznino. Zdelo se mu je, da ne ustreza ne po videzu ne po vedenju. Ne morem tudi mimo dejstva, da sta oba imela očeta, ki sta bila dominantna, nepredstavljivo kruta, fizično in psihično nasilna. Če je mali Franz ponoči rekel, da je žejen, ga je oče zgrabil in ga zaprl na mrzel balkon. Michael pa je bruhal od strahu, ko je slišal, da oče prihaja domov. Takšna ravnanja očetov sta ju nepopravljivo ranila za vse življenje. Oba pa sta v svojem ustvarjanju imela pogum, da sta do konca razgalila svojo krhkost, ne glede na to, kako neobičajna in morda bizarna je bila. Ali ni Thriller poskus obračuna s svojimi grozljivimi strahovi? Nekaj, kar je običajno, se spremeni v skrajno strašljivo in obratno. To ves čas prehaja, tega ni mogoče razumeti in obvladati. Podobno je svojo notranjost razkrival Kafka v delih Proces, Preobrazba ali Grad. Razkrila sta torej mnoga, do potankosti izdelana občutja in morda ju ne občudujemo zato, ker bi bila popolna, ampak prav zato, ker v njunih ranah prepoznamo lastna hrepenenja, strahove ter željo po tem, da bi bili sprejeti in razumljeni. Neki glasbeni menedžer je nekoč dejal, da tako velika slava, kot jo je imel Michael Jackson, ni zdrava. Da človek ni Bog. Mislim, da je imel prav. Človek ni ustvarjen za to, da nosi pričakovanja milijonov ljudi. Ni ustvarjen za to, da postane predmet skoraj brezmejnega občudovanja. Takšno breme hitro preseže človeške meje. Drli bi v cerkev, če bi vedeli … Pa vendar množice še vedno prihajajo. Včeraj na stadione, danes pred zaslone. Človek vedno znova išče nekaj, kar ga bo prevzelo, navdušilo in mu dalo občutek izpolnjenosti. Ob tem pomislim na besede svetega Karla Acutisa, ki je dejal, da bi ljudje v enakem obsegu drli v cerkev, če bi vedeli, kakšna lepota in milost sta tam na-vzoči. S to mislijo ni grajal ljudi. Tudi Jezus ni grajal ljudi, ker so iskali. Opozarjal jih je le takrat, ko so svojo žejo po smislu usmerili na napačna mesta. Morda si tisti deček pri verouku v resnici ni želel slave, morda si je želel nekaj veliko bolj preprostega in človeškega – biti viden. Da bi njegovo življenje imelo pomen in bi bilo vredno ljubezni. Ali ni to želja, ki jo nosimo vsi? Ko slava izgubi težo Thomas Merton je zapisal, da lahko slavne osebe gledamo in občudujemo, dokler nam to ne zamegli pogleda. Ali omedlimo, kot se je množično dogajalo na Michaelovih koncertih. In to je tudi vse, kar slava v resnici je. Krščanstvo pa na to človeško željo odgovarja na presenetljivo drugačen način. Ne spodbuja nas, da postanemo slavni, ne zahteva, da postanemo izjemni, ne obljublja, da nas bo množica nosila na ramenih občudovanja. Namesto tega izreka nekaj veliko drznejšega: da smo že zdaj neizmerno dragoceni v Božjih očeh. In prav to resnico je pogosto težje sprejeti kot doseči uspeh. Lažje je zbirati priznanja, kot pa verjeti, da si ljubljen brez njih. Morda prav zato tako radi zremo v zvezde, v njih iščemo potrditev, da je mogoče biti viden. Evangelij pa tiho obrača naš pogled drugam: ni najpomembnejše, da te pozna ves svet, ampak da te pozna in ljubi Bog. Ko človek to resnično sprejme, se nekaj spremeni. Slava izgubi svojo težo. Ne zato, ker bi bila slaba, temveč ker ni več potrebna. Srce je našlo nekaj globljega, nekaj, česar ne more dati noben aplavz in nobena množica. Nekaj, kar ostane tudi takrat, ko nastopi tišina.

Dostop do članka (47174)

Michael Jackson: med aplavzom in tišino

Michael Jackson: med aplavzom in tišino

Sam kljub množicam

DOBOVEC – Prvo sveto obhajilo

VRHNIKA – Razstava del Simona Ogrina

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.