Zavetnik: Je zavetnik svojega rojstnega kraja Vich, priporočajo pa se mu tudi rakavi bolniki.

Atributi: Običajno ga upodabljajo v redovni obleki (bel habit s škapulirjem z rdečim križem na prsih in rjavo ogrinjalo), kako kleči in je zamaknjen v Najsvetejše. Ob sebi ima lahko tudi lilijo.

Mihael je že kot otrok v sebi začutil redovni poklic in ga kmalu, kljub nasprotovanju sorodnikov, tudi začel živeti. Ob številnih darovih in sposobnostih, ki jih je imel, so ga vse življenje najbolj zaznamovala zamaknjenja v ljubezni do Križanega. Da ni šlo za kakšno »iskanje pozornosti« ali duševno bolezen, so kmalu spoznali tudi njegovi predstojniki in sobratje, ki so ga budno in kritično opazovali, na koncu pa ugotovili, da gre za pobožno zavzetost iz pristne ljubezni do Boga. Znali pa so ta njegov dar tudi pravilno uporabiti v korist številnih, ki so se ob njem spreobrnili ali se mu dali voditi; med njimi tudi španski kralj Filip III. s svojo družino.



Ime: Ime je Mihael je dobil po nadangelu Mihaelu, na čigar dan se je rodil.

Rodil se je 29. septembra 1591 v Vichu pri Barceloni, v Španiji,

umrl pa 10. aprila 1625 v Valladolidu, prav tako v Španiji.

Družina: Njegov oče je bil Enrico Argemir, mati pa Margerita Monserrada, ki pa sta mu kmalu umrla, saj je bil pri enajstih letih že sirota.

Skupnost: Kot dvanajstleten deček je postal redovni gojenec in nato kandidat reda trinitarcev v Barceloni. Red se je ravno v tistem času preosnoval. Prvotni namen reda, da odkupuje ujetnike iz muslimanske sužnosti, je odpadel, zato so se razdelili: »obuti« trinitarci so prevzeli delo v dušnem pastirstvu, »bosonogi« pa so se vadili v spokornosti in se posvečali duhovnim vajam. Mihael se je odločil za strožjo, bosonogo vejo.

Službe: Bil je zelo nadarjen, zato se je najprej šolal na univerzi v Sevilli, nato pa še v Salamanki. Kasneje je postal vikar v samostanu Baeza in predstojnik redovne hiše v Valladolidu, kjer je bila univerza in kraljevi dvor.

Kreposti: Poleg izrednih umskih darov so Mihaela zaznamovale tudi druge kreposti: znal je najti primerno besedo za vsakega človeka, bil je trezen in moder svetovalec, njegova spovednica je bila vedno oblegana, ob tem pa je ostal vseskozi ponižen in skromen.

Zamaknjenja: Bil je predvsem človek molitve. Velikokrat je pri tem popolnoma zgubil stik z vidnim svetom in ostal v zamaknjenosti. To se mu je dogajalo povsod, tudi na ulicah in trgih. Pri tem mu je včasih zadostoval samo pogled na Križanega ali kakšna spodbudna beseda.

Dela: Pisal je pesnitve, zlasti verze o združenju duše z Bogom. Izdal je razpravo O dušnem miru. Leta 1915 so njegove spise v Rimu znova natisnili.

Zavetnik: Je zavetnik svojega rojstnega kraja Vich, priporočajo pa se mu tudi rakavi bolniki.

Upodobitve: Običajno ga upodabljajo v redovni obleki (bel habit s škapulirjem z rdečim križem na prsih in rjavo ogrinjalo), kako kleči in je zamaknjen v Najsvetejše. Ob sebi ima lahko tudi lilijo.

Goduje: 10. aprila, prej 5. julija.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 24. maja 1779 razglasil papež Pij VI., za svetnika pa 8. junija 1862 papež Pij IX.