Na njegov prihod sta se pripravljala že nekaj dni. Prizadevala sta si za prijaznost. Žan je brez negodovanja izpraznil koše za smeti in pospravil sobo, Neja pa je po kosilu večkrat pobrisala mizo in pometla tla.

Pred spanjem sta poleg vsakdanje molitve še dodatno prosila Jezusa za bolne otroke, za mir na svetu, pa za ostarelo sosedo … Miklavž je bil gotovo zadovoljen z njunim trudom.

Hitro sta utonila v spanec in prihoda svetega moža sploh nista opazila, čeprav sta si oba želela, da bi videla, kako v spremstvu angelov polni njuni skledi.

»Oooooo, glej, gasilski avto!« je zjutraj zavpil Žan, še preden je s sebe odvrgel odejo. Zobe si je na hitro umil in vase zlil ovsene kosmiče z mlekom, da se je lahko pred šolo še malo igral z rdečim vozilom.

Žan je dobil gasilski avto, Neja pa veliko škatlo barvic in flomastrov. Ilustracija: Ana Košir

Tudi Neja je bila navdušena nad veliko škatlo barvic in flomastrov, ki ob risanju spreminjajo barve in ustvarjajo posebne odtenke in sence. Sošolke ji bodo zavidale lepo izpisane naslove v zvezkih.

V šoli so otroci pred začetkom pouka vsevprek razlagali, kaj vse jim je prinesel dobri mož. Maks je celo trdil, da je Miklavža videl ravno takrat, ko je zapustil sobo in se je njegova škofovska kapa zasvetila ob soju ulične svetilke. Tudi Taja je ponoči nekaj slišala, a si ni upala pogledati izpod odeje, ker jo je strah teme. Učiteljica se je med poukom pritoževala, da niso dovolj zbrani, ampak res niso mogli misliti na nič drugega kakor na to, kako se bodo popoldne igrali z darili.

Po kosilu sta se Neja in Žan končno lahko posvetila igri. Neja je z novimi flomastri barvala pobarvanko, Žan pa je z gasilskim avtomobilom reševal plišaste igrače, ki so obtičale na knjižni polici. Bilo je napeto. Brez njegove pomoči bi za vse večne čase ostale ujete med knjigami.

Ko je Neja za trenutek odšla na stranišče in se je Žan že malo naveličal reševalne akcije, je pokukal v njeno pobarvanko. Flomastri so za sabo puščali zanimive sledi. Izbral je rdečega in na prazen list papirja začel risati ogenj, ki bi ga lahko pozneje pogasil.

»Pusti, to je moje!« je na vratih zavreščala Neja.

»Samo ogenj bom narisal. Ničesar ne bom uničil!« se je branil Žan.

Ker ni hotel popustiti, je Neja pograbila njegov rdeči avto, odprla okno in ga vrgla na zelenico pred hišo.

Neja je Žanov rdeč avto vrgla skozi okno. Ilustracija: Ana Košir

»Neeee!« je zarjul Žan, potem pa so skozi okno leteli tudi flomastri. Otroka sta kričala in se prerivala, dokler ni v sobo pritekla mama, ju ločila in vsakega poslala v svoj kot. Nemočno je zmajala z glavo. »Le kaj si zdaj misli Miklavž?« je rekla. »Verjetno se drži za glavo!«

Objokanima Žanu in Neji je bilo na začetku čisto vseeno, kaj si misli Miklavž. Ko sta se pomirila, pa sta se strinjala, da se nista lepo obnašala. Miklavža sta pozabila v trenutku, ko sta dobila darila!

»Da bi ga razveselila, bosta sedaj sama postala Miklavža,« je predlagala mama.

Otroka sta šla najprej na zelenico pobrat avto in flomastre, ki k sreči niso bili polomljeni, saj okno ni bilo visoko. Potem pa sta si za petnajst minut kot prava Miklavža izmenjala darili. Neja se je smela igrati z Žanovim gasilskim avtomobilom in reševati svoje punčke, Žan pa ni narisal samo ognja, ampak tudi hišo, ki jo bo kot gasilec ubranil pred poplavo.

Na koncu sta morala mami priznati, da podariti drugemu čas in mu dovoliti, da se igra s tvojimi stvarmi, ni bilo tako težko, kot sta se bala. Celo zanimivo je kdaj zamenjati darila. Kaj pa je najlepše od vsega? Da se Miklavž ne drži več za glavo!

Zanimivo je zamenjati darila. Ilustracija: Ana Košir

Članek je bil objavljen v decembrski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!